Page 100 - Zirnstein, Elizabeta, 2016. Izumi, avtorska dela in drugi rezultati ustvarjalnosti in inovativnosti delovnem razmerju. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 100
Izumi, avtorska dela in drugi rezultati ustvarjalnosti in inovativnosti v delovnem razmerju
prevzemom (podobno kot to določa ZPILDR za prevzem izuma) ali šele s
sklenitvijo pisne pogodbe. V zvezi s tem menimo, da se prenos pravic zgodi
šele s sklenitvijo pogodbe in se zavzemamo za interpretacijo, da je sklenitev
pisne pogodbe o prenosu pravic med delavcem in delodajalcem nujna. Prav
gotovo pa ureditev, ki je zapisana tako, da potrebuje interpretativne napore
(kar velja tako za ZVNSR kot tudi za ZVTPPV), ni dovolj jasna in je zato
neustrezna. Z novelo omenjenih zakonov bi moral zakonodajalec natančno
določiti, ali delavcu za te inovacije pripada nagrada ali ne, v prvem primeru
pa tudi merila za določitev te nagrade in način njenega izplačila.
Pri pravni ureditvi nagrajevanja ustvarjalnosti in inovativnosti v delov-
nem razmerju se zdi pomembno izpostaviti tudi ugotovitve, ki so se pojavi-
le šele v zadnjih nekaj letih in ki doslej obstoječe domneve o močni poveza-
nosti inovacijskega napora delavcev z obljubo finančne nagrade postavljajo
100 pod vprašaj, saj govorijo o tem, da je inovativnost nasploh, pa tudi inovativ-
nost v delovnem razmerju, odvisna predvsem od notranjih motivov (vzgi-
bov) delavcev. Iz vseh teh ugotovitev se seveda postavlja vprašanje spodbud-
nosti denarnih nagrad za inovacije v delovnem razmerju, njihovega namena
(funkcije) in učinkovitosti. Z vidika normativnega urejanja so alarmantne
predvsem ugotovitve, da obljuba finančne nagrade na ustvarjalnost in ino-
vativnost delavcev ne deluje spodbudno, ampak ravno nasprotno – zaviral-
no. Sistemi nagrajevanja bi se, upoštevajoč ta dognanja, morali spremeniti
iz objektivnih in racionalnih v subjektivne in tenkočutne. Izhajajoč iz tega
lahko podvomimo o ustreznosti: i) obveznega denarnega nagrajevanja in ii)
načina njegovega urejanja (heteronomno ali avtonomno normiranje). Kar
se tiče prvega (i) vprašanja menimo, da je normativno urejanje obveznega
denarnega nagrajevanja na ravni kogentnih zakonskih določb neprimerno.
Prvič, vsak normativni poseg pomeni fiksiranje, »zamrznitev« nekega sta-
nja, na spremembe, ki so del življenja, pa zakonodajalec vedno odreagira z
določenim časovnim zamikom. Drugič, notranji motivi so zelo različni od
delavca do delavca, zato je z zakonodajo težko urediti nek splošno veljaven,
učinkovit, subjektiven in »mehak« sistem nagrajevanja. Menimo, da je s
tega vidika bolj kot normativni poseg zakonodajalca primerno avtonomno
urejanje, predvsem se nam zdijo primerne kolektivne pogodbe na ravni de-
lodajalca. Kolektivna pogajanja so bolj učinkovit način za doseganje cilja
»individualizacije« in »subjektivizacije« teh nagrad, saj lahko delodaja-
lec s sodelovanjem delavcev lažje oblikuje takšen sistem nagrajevanja, ki bo
nagrade približal delavcem oziroma upošteval njihove intrinstične motive.
Kljub temu pa je obvezno denarno nagrajevanje v ZPILDR treba obdržati,
zaradi spodbujanja delavcev za prijavljanje izumov in zaradi funkcije pra-
vičnosti teh nagrad kot nadomestila za z zakonodajo odvzeto imetništvo
prevzemom (podobno kot to določa ZPILDR za prevzem izuma) ali šele s
sklenitvijo pisne pogodbe. V zvezi s tem menimo, da se prenos pravic zgodi
šele s sklenitvijo pogodbe in se zavzemamo za interpretacijo, da je sklenitev
pisne pogodbe o prenosu pravic med delavcem in delodajalcem nujna. Prav
gotovo pa ureditev, ki je zapisana tako, da potrebuje interpretativne napore
(kar velja tako za ZVNSR kot tudi za ZVTPPV), ni dovolj jasna in je zato
neustrezna. Z novelo omenjenih zakonov bi moral zakonodajalec natančno
določiti, ali delavcu za te inovacije pripada nagrada ali ne, v prvem primeru
pa tudi merila za določitev te nagrade in način njenega izplačila.
Pri pravni ureditvi nagrajevanja ustvarjalnosti in inovativnosti v delov-
nem razmerju se zdi pomembno izpostaviti tudi ugotovitve, ki so se pojavi-
le šele v zadnjih nekaj letih in ki doslej obstoječe domneve o močni poveza-
nosti inovacijskega napora delavcev z obljubo finančne nagrade postavljajo
100 pod vprašaj, saj govorijo o tem, da je inovativnost nasploh, pa tudi inovativ-
nost v delovnem razmerju, odvisna predvsem od notranjih motivov (vzgi-
bov) delavcev. Iz vseh teh ugotovitev se seveda postavlja vprašanje spodbud-
nosti denarnih nagrad za inovacije v delovnem razmerju, njihovega namena
(funkcije) in učinkovitosti. Z vidika normativnega urejanja so alarmantne
predvsem ugotovitve, da obljuba finančne nagrade na ustvarjalnost in ino-
vativnost delavcev ne deluje spodbudno, ampak ravno nasprotno – zaviral-
no. Sistemi nagrajevanja bi se, upoštevajoč ta dognanja, morali spremeniti
iz objektivnih in racionalnih v subjektivne in tenkočutne. Izhajajoč iz tega
lahko podvomimo o ustreznosti: i) obveznega denarnega nagrajevanja in ii)
načina njegovega urejanja (heteronomno ali avtonomno normiranje). Kar
se tiče prvega (i) vprašanja menimo, da je normativno urejanje obveznega
denarnega nagrajevanja na ravni kogentnih zakonskih določb neprimerno.
Prvič, vsak normativni poseg pomeni fiksiranje, »zamrznitev« nekega sta-
nja, na spremembe, ki so del življenja, pa zakonodajalec vedno odreagira z
določenim časovnim zamikom. Drugič, notranji motivi so zelo različni od
delavca do delavca, zato je z zakonodajo težko urediti nek splošno veljaven,
učinkovit, subjektiven in »mehak« sistem nagrajevanja. Menimo, da je s
tega vidika bolj kot normativni poseg zakonodajalca primerno avtonomno
urejanje, predvsem se nam zdijo primerne kolektivne pogodbe na ravni de-
lodajalca. Kolektivna pogajanja so bolj učinkovit način za doseganje cilja
»individualizacije« in »subjektivizacije« teh nagrad, saj lahko delodaja-
lec s sodelovanjem delavcev lažje oblikuje takšen sistem nagrajevanja, ki bo
nagrade približal delavcem oziroma upošteval njihove intrinstične motive.
Kljub temu pa je obvezno denarno nagrajevanje v ZPILDR treba obdržati,
zaradi spodbujanja delavcev za prijavljanje izumov in zaradi funkcije pra-
vičnosti teh nagrad kot nadomestila za z zakonodajo odvzeto imetništvo
