Page 98 - Zirnstein, Elizabeta, 2016. Izumi, avtorska dela in drugi rezultati ustvarjalnosti in inovativnosti delovnem razmerju. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 98
Izumi, avtorska dela in drugi rezultati ustvarjalnosti in inovativnosti v delovnem razmerju
avtorska dela ter tehnične in netehnične izboljšave, kot tudi z vidika vse-
bin, ki se tičejo alokacije pravic iz teh rezultatov med delavca in delodajalca,
umestitve obravnavanih vsebin v delovno pravo oziroma pravo intelektual-
ne lastnine, definicije delovnega razmerja in vprašanja nagrajevanja izumi-
teljev in avtorjev ter drugih delavcev.
Alokacija imetništva pravic iz inovacij in drugih stvaritev
v delovnem razmerju
Prvi sklop ugotovitev te monografije se nanaša na vprašanje upraviče-
nosti do rezultatov inovativnosti v delovnem razmerju – predvsem gre za
imetništvo pravic intelektualne lastnine, s katerimi se ti rezultati lahko za-
varujejo.
Analiza slovenske zakonodaje, ki ureja inovativnost v delovnem raz-
98 merju, kaže, da pri večini rezultatov inovativnosti v delovnem razmerju
slovenski zakonodajalec takoj za originarno alokacijo imetništva pravic iz
inovacij pri delavcu (dosledno upoštevanje principov prava intelektualne
lastnine) predvideva ex lege prenos teh pravic na delodajalca (princip delov-
nega prava), ki lahko učinkoviteje poskrbi za njihovo pravno varstvo in jih
lahko tudi učinkoviteje izkorišča (v smislu njihove komercializacije). Ugo-
tavljamo, da je slovenska ureditev alokacije pravic iz inovacij v delovnem
razmerju ustrezna oziroma učinkovita, problematičen in neustrezen pa je
način, kako je izpeljana. Z izjemo pravne ureditve izumiteljstva v delovnem
razmerju je pravni položaj delavca in delodajalca glede imetništva pravic
iz (drugih) rezultatov ustvarjalnosti in inovativnosti v delovnem razmer-
ju nejasno in nenatančno določen, kar lahko vpliva na ustvarjanje doda-
tnih napetosti med njima. S tega vidika so problematične predvsem do-
ločbe ZASP o ex lege prenosu imetništva avtorske pravice za deset let od
dokončanja dela, saj ni jasno, od katerega trenutka dalje je avtorska pravi-
ca pri delodajalcu, v kakšnem obsegu mu pripada ter kdaj se vrne k delavcu
– avtorju. Prav tako je nejasno, od katerega trenutka dalje delavcu pripada
nadomestilo za odvzete pravice, pa tudi, kaj je to »primerno« nadomesti-
lo in kako se ga izračuna. Zato se zavzemamo za spremembo obstoječe ure-
ditve tako, da bi še vedno predvidevala alokacijo imetništva teh pravic pri
delodajalcu z ex lege prenosom, ki pa naj ne bi trajal le 10 let, temveč ves
čas avtorskopravnega varstva. Nejasne so tudi določbe ZVTPPV o smisel-
ni uporabi določb zakona, ki se nanaša na pridobitev in varstvo pravic in-
dustrijske lastnine; določbe ZVNSR o smiselni uporabi določb iz predpi-
sov o pravicah industrijske lastnine iz delovnega razmerja, ki se nanašajo na
patente (vprašanje načina prenosa pravic – s prevzemom ali s pisno pogod-
bo; vprašanje obveznega nagrajevanja delavcev), razlika v sistemu nagraje-
avtorska dela ter tehnične in netehnične izboljšave, kot tudi z vidika vse-
bin, ki se tičejo alokacije pravic iz teh rezultatov med delavca in delodajalca,
umestitve obravnavanih vsebin v delovno pravo oziroma pravo intelektual-
ne lastnine, definicije delovnega razmerja in vprašanja nagrajevanja izumi-
teljev in avtorjev ter drugih delavcev.
Alokacija imetništva pravic iz inovacij in drugih stvaritev
v delovnem razmerju
Prvi sklop ugotovitev te monografije se nanaša na vprašanje upraviče-
nosti do rezultatov inovativnosti v delovnem razmerju – predvsem gre za
imetništvo pravic intelektualne lastnine, s katerimi se ti rezultati lahko za-
varujejo.
Analiza slovenske zakonodaje, ki ureja inovativnost v delovnem raz-
98 merju, kaže, da pri večini rezultatov inovativnosti v delovnem razmerju
slovenski zakonodajalec takoj za originarno alokacijo imetništva pravic iz
inovacij pri delavcu (dosledno upoštevanje principov prava intelektualne
lastnine) predvideva ex lege prenos teh pravic na delodajalca (princip delov-
nega prava), ki lahko učinkoviteje poskrbi za njihovo pravno varstvo in jih
lahko tudi učinkoviteje izkorišča (v smislu njihove komercializacije). Ugo-
tavljamo, da je slovenska ureditev alokacije pravic iz inovacij v delovnem
razmerju ustrezna oziroma učinkovita, problematičen in neustrezen pa je
način, kako je izpeljana. Z izjemo pravne ureditve izumiteljstva v delovnem
razmerju je pravni položaj delavca in delodajalca glede imetništva pravic
iz (drugih) rezultatov ustvarjalnosti in inovativnosti v delovnem razmer-
ju nejasno in nenatančno določen, kar lahko vpliva na ustvarjanje doda-
tnih napetosti med njima. S tega vidika so problematične predvsem do-
ločbe ZASP o ex lege prenosu imetništva avtorske pravice za deset let od
dokončanja dela, saj ni jasno, od katerega trenutka dalje je avtorska pravi-
ca pri delodajalcu, v kakšnem obsegu mu pripada ter kdaj se vrne k delavcu
– avtorju. Prav tako je nejasno, od katerega trenutka dalje delavcu pripada
nadomestilo za odvzete pravice, pa tudi, kaj je to »primerno« nadomesti-
lo in kako se ga izračuna. Zato se zavzemamo za spremembo obstoječe ure-
ditve tako, da bi še vedno predvidevala alokacijo imetništva teh pravic pri
delodajalcu z ex lege prenosom, ki pa naj ne bi trajal le 10 let, temveč ves
čas avtorskopravnega varstva. Nejasne so tudi določbe ZVTPPV o smisel-
ni uporabi določb zakona, ki se nanaša na pridobitev in varstvo pravic in-
dustrijske lastnine; določbe ZVNSR o smiselni uporabi določb iz predpi-
sov o pravicah industrijske lastnine iz delovnega razmerja, ki se nanašajo na
patente (vprašanje načina prenosa pravic – s prevzemom ali s pisno pogod-
bo; vprašanje obveznega nagrajevanja delavcev), razlika v sistemu nagraje-
