Page 106 - Kavrečič, Petra. 2017. Turizem v Avstrijskem primorju. 2., dopolnjena elektronska izdaja. Založba Univerze na Primorskem, Koper
P. 106
turizem v avstrijskem primorju
met raziskave, Opatija, Gradež in Portorož, so se proti koncu 19. in na začetku
20. stoletja postopoma razvijali v uspešne turistične destinacije, sprva pa, na
podlagi ugotavljanja zdravju koristnih praks in novih metod zdravljenja posa-
meznih bolezni, kot zdraviliške destinacije. Deloma so bili v obravnavo vklju-
čeni tudi nekateri drugi turistični kraji, ki so se do prve svetovne vojne ravno
tako uspešno plasirali na turistični trg (Lošinj, Lovran). Čeprav so imeli Mali
in Veliki Lošinj ter Lovran večje število obiskovalcev kakor Portorož, smo v
ospredju obravnavali tri morske zdraviliške kraje, ki so svojo dejavnost priče-
li iz specifičnih razlogov. Opatija se je, kot napomembnejše morsko klimatsko
in kopališko letovišče Avstro-Ogrske, pričela turistično razvijati že sredi 19.
stoletja, Gradež pa je bil prvo otroško morsko okrevališče v državi. Portorož,
čeprav je po številu turističnega obiska in kapacitet precej zaostajal za Grade-
žem in Opatijo, je bil edini kraj na ozemlju današnje Slovenije, ki je imel v ob-
dobju pred prvo svetovno vojno razvito pomembno turistično dejavnost in je
prakticiral zdravljenje s slanico in z morskim blatom.
Preden preidemo k obravnavi izbranih krajev, uvodoma omenimo neka-
tere obmorske kraje, kjer je mogoče zaslediti zametke turističnega razvoja, ki
pa niso pridobili značaja turistične destinacije oziroma se vanje niso preobli-
kovali. Tak primer je Valdoltra, ki se je podobno kot Gradež razvila kot zdra-
viliški in okrevališki kraj, a je tak status tudi ohranila. Ob njej se je turistič-
no bolje razvijal Ankaran, ki pa je imel značaj priljubljene izletniške točke za
prebivalce bližnjih mest, Trsta in Kopra. Za uslužbence avstrijskih železničar-
jev je bil zgrajen tudi počitniški dom pri Sv. Nikolaju. Ravno tako zasledimo
kopališča v Trstu, Kopru in Izoli (že omenjeno žvepleno-termalno), ki pa so
bila namenjena pretežno lokalnemu prebivalstvu.2 Po podatkih Almanaha iz
leta 1896 je imel Koper urejeno morsko kopališče Egida v lasti Luigija in kas-
neje Francesca Polija, leta 1908 je bilo v kraju prisotno še kopališče San Giu-
sto lastnika Giacoma Saura. Na začetku stoletja naj bi namreč omenjene sto-
ritve nudilo več gostinskih in turističnih objektov v Kopru (Blažević, 1987,
93 in 124). V bližnji Žusterni se je nahajal hotel penzion Albergo al Palazetto,
ki je imel morsko kopališče (Blažević, 1987, 125). Vendar se Koper vse do kon-
ca druge svetovne vojne še ni razvijal v turistični smeri (Gojak, 1960, 232). V
Strunjanu je Društvo za urejanje mesta kot klimatske postaje v letu 1910 pred-
videvalo tudi gradnjo morskega pristanišča, obalne steze med Strunjanom in
Piranom ter prometno povezavo med Strunjanom in Portorožem. V Pulju je
bila 21. aprila 1885 ustanovljena delniška družba Bagno Polese (Puljsko kopali-
2 To sicer ne pomeni, da potencialnih tujih obiskovalcev ni bilo, vendar ne moremo govoriti o pravi
turistični dejavnosti. Na območju današnje slovenske morske obale je bil v avstrijski dobi le Porto-
rož zakonsko razglašen za zdravilišče.
104
met raziskave, Opatija, Gradež in Portorož, so se proti koncu 19. in na začetku
20. stoletja postopoma razvijali v uspešne turistične destinacije, sprva pa, na
podlagi ugotavljanja zdravju koristnih praks in novih metod zdravljenja posa-
meznih bolezni, kot zdraviliške destinacije. Deloma so bili v obravnavo vklju-
čeni tudi nekateri drugi turistični kraji, ki so se do prve svetovne vojne ravno
tako uspešno plasirali na turistični trg (Lošinj, Lovran). Čeprav so imeli Mali
in Veliki Lošinj ter Lovran večje število obiskovalcev kakor Portorož, smo v
ospredju obravnavali tri morske zdraviliške kraje, ki so svojo dejavnost priče-
li iz specifičnih razlogov. Opatija se je, kot napomembnejše morsko klimatsko
in kopališko letovišče Avstro-Ogrske, pričela turistično razvijati že sredi 19.
stoletja, Gradež pa je bil prvo otroško morsko okrevališče v državi. Portorož,
čeprav je po številu turističnega obiska in kapacitet precej zaostajal za Grade-
žem in Opatijo, je bil edini kraj na ozemlju današnje Slovenije, ki je imel v ob-
dobju pred prvo svetovno vojno razvito pomembno turistično dejavnost in je
prakticiral zdravljenje s slanico in z morskim blatom.
Preden preidemo k obravnavi izbranih krajev, uvodoma omenimo neka-
tere obmorske kraje, kjer je mogoče zaslediti zametke turističnega razvoja, ki
pa niso pridobili značaja turistične destinacije oziroma se vanje niso preobli-
kovali. Tak primer je Valdoltra, ki se je podobno kot Gradež razvila kot zdra-
viliški in okrevališki kraj, a je tak status tudi ohranila. Ob njej se je turistič-
no bolje razvijal Ankaran, ki pa je imel značaj priljubljene izletniške točke za
prebivalce bližnjih mest, Trsta in Kopra. Za uslužbence avstrijskih železničar-
jev je bil zgrajen tudi počitniški dom pri Sv. Nikolaju. Ravno tako zasledimo
kopališča v Trstu, Kopru in Izoli (že omenjeno žvepleno-termalno), ki pa so
bila namenjena pretežno lokalnemu prebivalstvu.2 Po podatkih Almanaha iz
leta 1896 je imel Koper urejeno morsko kopališče Egida v lasti Luigija in kas-
neje Francesca Polija, leta 1908 je bilo v kraju prisotno še kopališče San Giu-
sto lastnika Giacoma Saura. Na začetku stoletja naj bi namreč omenjene sto-
ritve nudilo več gostinskih in turističnih objektov v Kopru (Blažević, 1987,
93 in 124). V bližnji Žusterni se je nahajal hotel penzion Albergo al Palazetto,
ki je imel morsko kopališče (Blažević, 1987, 125). Vendar se Koper vse do kon-
ca druge svetovne vojne še ni razvijal v turistični smeri (Gojak, 1960, 232). V
Strunjanu je Društvo za urejanje mesta kot klimatske postaje v letu 1910 pred-
videvalo tudi gradnjo morskega pristanišča, obalne steze med Strunjanom in
Piranom ter prometno povezavo med Strunjanom in Portorožem. V Pulju je
bila 21. aprila 1885 ustanovljena delniška družba Bagno Polese (Puljsko kopali-
2 To sicer ne pomeni, da potencialnih tujih obiskovalcev ni bilo, vendar ne moremo govoriti o pravi
turistični dejavnosti. Na območju današnje slovenske morske obale je bil v avstrijski dobi le Porto-
rož zakonsko razglašen za zdravilišče.
104
