Page 109 - Kavrečič, Petra. 2017. Turizem v Avstrijskem primorju. 2., dopolnjena elektronska izdaja. Založba Univerze na Primorskem, Koper
P. 109
na morju
nega kluba (Sektion Abbazia des österreichischen Touristenclubs).13 Omenjena
sekcija in olepševalno društvo sta bila pobudnika gradnje obalnega sprehaja-
lišča Volosko–Opatija–Lovran, sekcija pa tudi planinske steze od Opatije do
Veprinca in Učke (Blažević, 1987, 61; Gottsmann, 1998, 91). Sicer je bil ÖTC
dejaven predvsem v gorskem svetu, a je bila Opatija, ki je postajala najbolj zna-
no in uspešno morsko letovišče Avstro-Ogrske, deležna posebne pozornosti
tudi s strani te organizacije.
Zakonodaja je za Avstrijsko-ilirsko primorje določala ustanovitev zdra-
viliških komisij, posamezne kraje so razglašali za zdravilišča in določali zdra-
viliške rede. Priprave na razglasitev zdraviliškega kraja Opatija so potekale več
let. Kljub že nakazanemu uspešnemu turističnemu razvoju kraja je Opatija
uradno razglasitev za zdraviliški kraj dočakala leta 1889, ko je cesar Franc Jo-
žef izdal zakon, s katerim so se vzpostavile načelne določbe za oblikovanje
zdravstvenega reda za zdraviliški okraj Opatija: Postava z dne 4. marca 1889,
s katero se ustanavljajo načelne določbe v ta namen, da se uredi lečbinstvo in da
uvede lečbinski red za lečbinski okraj Opatija.14 Na podlagi sprejetega zakona je
bil že naslednje leto izdan lečbinski red (13. januarja 1890), ki je natančneje do-
ločal pravila zdraviliškega okraja in ustanovitev zdraviliške komisije, zadolže-
ne za vodenje zdravilišča.
V zdraviliški komisiji, sestavljeni iz 13 članov, so bili tudi trije predstav-
niki c.-kr. priv. Južne železnice, okrajni zdravnik v Voloski, občinski pred-
stavniki Voloske in Veprinca ter dva gosta, ki sta plačala zdraviliško takso.15
Naloge komisije so bile široko zastavljene, poleg skrbi za upravljanje, pobira-
nje takse in nadzora je bila zadolžena za ureditev novih nasadov, sprehajalnih
poti, primernih nastanitev za goste, za zaposlovanje ustreznih delavcev in za
druge dejavnosti, povezane z vodenjem in urejanjem zdraviliškega kraja. Svo-
je delo so člani komisije opravljali brezplačno.
Za stroške, ki so nastali v okviru zdravljenja v zdravilišču, je imela zdra-
viliška komisija pravico pobirati takso. Plačevali so jo obiskovalci, ki so se v
zdravilišču zadrževali dlje kot 48 ur, oproščeni pa so je bili občinarji, prebi-
valci občine s stalnim bivališčem v okraju in drugi.16 Takso, ki je za vsak teden
13 Družba Južne železnice je leta 1889 za vodenje hotelov v svoji lasti imenovala takratnega
predsednika ÖTC-ja in cesarjevega svetovalca Antona Silberhuberja (Niel, 1991, 41).
14 Zakonik in ukaznik za Avstrijsko-Ilirsko Primorje (1890): Postava z dne 4. marca 1889, X. izdatek,
12, 10–11. Ta red določa, da so plačevanja takse upravičeni prebivalci občin zdraviliškega okraja, to
je Opatija, Voloska in del občin Veprinac in Jasanka, ki imajo stalno bivališče v okraju, in tisti, ki se
v kraju zadržijo dlje časa. Sledile so objave sprememb nekaterih določil.
15 Zdraviliške takse so bile v Avstro-Ogrski prvič uvedene leta 1874 (Steward, 2002, 26).
16 Npr. družinski člani stalnih prebivalcev občine in tudi tisti, ki so se mudili v okraju zaradi poklic-
nih zadev, zdravniki, njihove soproge, mladoletni sinovi in neoženjene, v skupnem gospodinjstvu
107
nega kluba (Sektion Abbazia des österreichischen Touristenclubs).13 Omenjena
sekcija in olepševalno društvo sta bila pobudnika gradnje obalnega sprehaja-
lišča Volosko–Opatija–Lovran, sekcija pa tudi planinske steze od Opatije do
Veprinca in Učke (Blažević, 1987, 61; Gottsmann, 1998, 91). Sicer je bil ÖTC
dejaven predvsem v gorskem svetu, a je bila Opatija, ki je postajala najbolj zna-
no in uspešno morsko letovišče Avstro-Ogrske, deležna posebne pozornosti
tudi s strani te organizacije.
Zakonodaja je za Avstrijsko-ilirsko primorje določala ustanovitev zdra-
viliških komisij, posamezne kraje so razglašali za zdravilišča in določali zdra-
viliške rede. Priprave na razglasitev zdraviliškega kraja Opatija so potekale več
let. Kljub že nakazanemu uspešnemu turističnemu razvoju kraja je Opatija
uradno razglasitev za zdraviliški kraj dočakala leta 1889, ko je cesar Franc Jo-
žef izdal zakon, s katerim so se vzpostavile načelne določbe za oblikovanje
zdravstvenega reda za zdraviliški okraj Opatija: Postava z dne 4. marca 1889,
s katero se ustanavljajo načelne določbe v ta namen, da se uredi lečbinstvo in da
uvede lečbinski red za lečbinski okraj Opatija.14 Na podlagi sprejetega zakona je
bil že naslednje leto izdan lečbinski red (13. januarja 1890), ki je natančneje do-
ločal pravila zdraviliškega okraja in ustanovitev zdraviliške komisije, zadolže-
ne za vodenje zdravilišča.
V zdraviliški komisiji, sestavljeni iz 13 članov, so bili tudi trije predstav-
niki c.-kr. priv. Južne železnice, okrajni zdravnik v Voloski, občinski pred-
stavniki Voloske in Veprinca ter dva gosta, ki sta plačala zdraviliško takso.15
Naloge komisije so bile široko zastavljene, poleg skrbi za upravljanje, pobira-
nje takse in nadzora je bila zadolžena za ureditev novih nasadov, sprehajalnih
poti, primernih nastanitev za goste, za zaposlovanje ustreznih delavcev in za
druge dejavnosti, povezane z vodenjem in urejanjem zdraviliškega kraja. Svo-
je delo so člani komisije opravljali brezplačno.
Za stroške, ki so nastali v okviru zdravljenja v zdravilišču, je imela zdra-
viliška komisija pravico pobirati takso. Plačevali so jo obiskovalci, ki so se v
zdravilišču zadrževali dlje kot 48 ur, oproščeni pa so je bili občinarji, prebi-
valci občine s stalnim bivališčem v okraju in drugi.16 Takso, ki je za vsak teden
13 Družba Južne železnice je leta 1889 za vodenje hotelov v svoji lasti imenovala takratnega
predsednika ÖTC-ja in cesarjevega svetovalca Antona Silberhuberja (Niel, 1991, 41).
14 Zakonik in ukaznik za Avstrijsko-Ilirsko Primorje (1890): Postava z dne 4. marca 1889, X. izdatek,
12, 10–11. Ta red določa, da so plačevanja takse upravičeni prebivalci občin zdraviliškega okraja, to
je Opatija, Voloska in del občin Veprinac in Jasanka, ki imajo stalno bivališče v okraju, in tisti, ki se
v kraju zadržijo dlje časa. Sledile so objave sprememb nekaterih določil.
15 Zdraviliške takse so bile v Avstro-Ogrski prvič uvedene leta 1874 (Steward, 2002, 26).
16 Npr. družinski člani stalnih prebivalcev občine in tudi tisti, ki so se mudili v okraju zaradi poklic-
nih zadev, zdravniki, njihove soproge, mladoletni sinovi in neoženjene, v skupnem gospodinjstvu
107
