Page 201 - Kavrečič, Petra. 2017. Turizem v Avstrijskem primorju. 2., dopolnjena elektronska izdaja. Založba Univerze na Primorskem, Koper
P. 201
na morju
parnike omenjene družbe, ki so vozili na relaciji Trst–Reka ter ob dalmatin-
ski obali.234
V Avstrijskem primorju je poleg ladijskega parnika pomemben prelom
pomenila tudi izgradnja južne železnice, ki je leta 1857 Dunaj povezala s pri-
staniščem Trst. Železnica je med seboj približala tudi turistične kraje (Stu-
den, 2005a) oziroma jih je približala večjim urbanim središčem. Železniške
proge, ki so nudile skoraj neposredno povezavo z morskimi letovišči, so bile
sicer zgrajene nekoliko kasneje.
Morska zdravilišča Avstrijskega primorja so se tekom 19. stoletja in na
začetku 20. stoletja postopoma priključevala novim prometnim povezavam.
Opatija, ki je bila že pred razvojem zdraviliškega turizma priljubljena izletni-
ška točka prebivalcev bližnjih mest, je bila leta 1867 povezana z Reko z iz-
letniško potniško parniško linijo, ki je vozila vsak dan, z večkratnimi dopol-
danskimi in popoldanskimi prihodi in odhodi.235 Z Reke se je, z ekspresno
izletniško ladijsko povezavo, lahko obiskalo tudi Pulj ali Mali Lošinj (Zako-
šek, 2005). Direktna linija na relaciji Reka–(Opatija)–Pulj je vozila vsako sre-
do ne glede na vremenske razmere, na relaciji iz Reke preko Opatije, Lovra-
na, Mošćenice, Brseča, Rabaca, Cresa do Pulja, dve leti kasneje pa že dvakrat
tedensko (ponedeljek in petek Reka–Pulj ter četrtek in sobota Pulj– Reka).236
Parniki do Opatije niso vozili le na lokalnih relacijah, kasneje so bile z
Opatijo oziroma Reko vzpostavljene tudi parniške povezave z bolj oddaljeni-
mi mesti, kot sta z Benetke in Ancona, kar je seveda pozitivno vplivalo na obi-
skovanje Opatije tudi s tega območja oziroma kazalo na nek dotok turistov s
tega območja. Pozimi so parniki vozili dvakrat tedensko, poleti pa trikrat, kar
je relativno pogosto. Od Reke naprej so lahko potniki potovali tudi z vlakom
proti Budimpešti, iz Ancone in Benetk pa z italijanskimi vlaki v Rim, Nea-
234 Deželna vlada za Štajersko, Koroško, Kranjsko in Primorje je v Gradcu 20. 12. 1855 oznanilo pravila
ravnanja s prtljago popotnikov. Kapitanom Lloydovih parnikov, ki so občasno pluli po Istri in Dal-
maciji, prtljage popotnikov ni bilo potrebno zaznamovati v zapisnik. Popotniki, ki so imeli lastno
prtljago v lastnem varstvu in je predhodno niso izročili predstavništvu Lloyda, so lahko vstopali
in izstopali le v tistih lukah, ki so sprejele pričujoč razglas. V: Deželni vladni list (1856), Oznanilo
c. kr. dnarstvenega deželnega vodstva za Štajersko, Koroško, Kranjsko in Primorsko v Gradcu, 20.
12. 1855, 2. del, 1. zvezek, 2, 2–3.
235 Cena enosmerne vozovnice s hitrim parnikom do Reke je znašala 80 krajcarjev, povratna pa 1,20
krone za civiliste; vojaki so plačevali manj, in sicer 40 krajcarjev v eno smer (Keyzlár in Schmid,
1907, 38).
236 Cena za vozovnico s hitrim parnikom se je razlikovala glede na razred, za prvi so plačali 8 kron, za
drugi 5,20 in za tretji 2,60 kron v eno smer. Za pot v obe smeri je bila cena 10 kron v prvem in 7 v
drugem razredu. Vojska je plačala 4 za prvi, 2,60 za drugi in 1,30 kron za tretji razred enosmerne vo-
zovnice. Povratna vozovnica (cena povratne vozovnice) je bila 5 kron v prvem razredu (Glax, 1905,
136–37; Keyzlár in Schmid, 1907, 38).
199
parnike omenjene družbe, ki so vozili na relaciji Trst–Reka ter ob dalmatin-
ski obali.234
V Avstrijskem primorju je poleg ladijskega parnika pomemben prelom
pomenila tudi izgradnja južne železnice, ki je leta 1857 Dunaj povezala s pri-
staniščem Trst. Železnica je med seboj približala tudi turistične kraje (Stu-
den, 2005a) oziroma jih je približala večjim urbanim središčem. Železniške
proge, ki so nudile skoraj neposredno povezavo z morskimi letovišči, so bile
sicer zgrajene nekoliko kasneje.
Morska zdravilišča Avstrijskega primorja so se tekom 19. stoletja in na
začetku 20. stoletja postopoma priključevala novim prometnim povezavam.
Opatija, ki je bila že pred razvojem zdraviliškega turizma priljubljena izletni-
ška točka prebivalcev bližnjih mest, je bila leta 1867 povezana z Reko z iz-
letniško potniško parniško linijo, ki je vozila vsak dan, z večkratnimi dopol-
danskimi in popoldanskimi prihodi in odhodi.235 Z Reke se je, z ekspresno
izletniško ladijsko povezavo, lahko obiskalo tudi Pulj ali Mali Lošinj (Zako-
šek, 2005). Direktna linija na relaciji Reka–(Opatija)–Pulj je vozila vsako sre-
do ne glede na vremenske razmere, na relaciji iz Reke preko Opatije, Lovra-
na, Mošćenice, Brseča, Rabaca, Cresa do Pulja, dve leti kasneje pa že dvakrat
tedensko (ponedeljek in petek Reka–Pulj ter četrtek in sobota Pulj– Reka).236
Parniki do Opatije niso vozili le na lokalnih relacijah, kasneje so bile z
Opatijo oziroma Reko vzpostavljene tudi parniške povezave z bolj oddaljeni-
mi mesti, kot sta z Benetke in Ancona, kar je seveda pozitivno vplivalo na obi-
skovanje Opatije tudi s tega območja oziroma kazalo na nek dotok turistov s
tega območja. Pozimi so parniki vozili dvakrat tedensko, poleti pa trikrat, kar
je relativno pogosto. Od Reke naprej so lahko potniki potovali tudi z vlakom
proti Budimpešti, iz Ancone in Benetk pa z italijanskimi vlaki v Rim, Nea-
234 Deželna vlada za Štajersko, Koroško, Kranjsko in Primorje je v Gradcu 20. 12. 1855 oznanilo pravila
ravnanja s prtljago popotnikov. Kapitanom Lloydovih parnikov, ki so občasno pluli po Istri in Dal-
maciji, prtljage popotnikov ni bilo potrebno zaznamovati v zapisnik. Popotniki, ki so imeli lastno
prtljago v lastnem varstvu in je predhodno niso izročili predstavništvu Lloyda, so lahko vstopali
in izstopali le v tistih lukah, ki so sprejele pričujoč razglas. V: Deželni vladni list (1856), Oznanilo
c. kr. dnarstvenega deželnega vodstva za Štajersko, Koroško, Kranjsko in Primorsko v Gradcu, 20.
12. 1855, 2. del, 1. zvezek, 2, 2–3.
235 Cena enosmerne vozovnice s hitrim parnikom do Reke je znašala 80 krajcarjev, povratna pa 1,20
krone za civiliste; vojaki so plačevali manj, in sicer 40 krajcarjev v eno smer (Keyzlár in Schmid,
1907, 38).
236 Cena za vozovnico s hitrim parnikom se je razlikovala glede na razred, za prvi so plačali 8 kron, za
drugi 5,20 in za tretji 2,60 kron v eno smer. Za pot v obe smeri je bila cena 10 kron v prvem in 7 v
drugem razredu. Vojska je plačala 4 za prvi, 2,60 za drugi in 1,30 kron za tretji razred enosmerne vo-
zovnice. Povratna vozovnica (cena povratne vozovnice) je bila 5 kron v prvem razredu (Glax, 1905,
136–37; Keyzlár in Schmid, 1907, 38).
199
