Page 228 - Kavrečič, Petra. 2017. Turizem v Avstrijskem primorju. 2., dopolnjena elektronska izdaja. Založba Univerze na Primorskem, Koper
P. 228
turizem v avstrijskem primorju
omalovažujočem tonu: »Tem brezsmiselnim podobam, visečim fantomom,
ljudsko vraževerje pripisuje smešna imena, saj si je s svojo čudaško pametjo iz-
mislilo nesmiselne zgodbe o njihovem pomenu in domnevnem vplivu na člo-
vekovo usodo« (Agapito, 1823, 23–24).4
Kljub zanimivim in včasih strašljivim funkcijam, ki so jih imele jame,
je bil za tuje popotnike, ki niso bili neobčutljivi na podobe, videne v jamah,
osrednji motiv obiska zlasti znanstvene, raziskovalne in avanturistične nara-
ve. V Postojnski jami je domnevno najstarejši znan podpis obiskovalca iz leta
1213 (Južnič, 2013, 10),5 ki so se mu kasneje pridružili še številni, čeprav so
do 16. stoletja in Valvasorjevega opisa jame v njej beležili manjši obisk tujcev
oziroma zanimanje kakor v »turistično« prepoznavnejši Vilenici (Valvasor,
1977, 51–52; Savnik, 1958, 139; Shaw, 2008, 45).6 Postojnska jama oziroma njen
jamski sistem (Postojnska, Otoška in Črna jama) je bil deležen večjega obiska
tekom 18. in v 19. stoletju, pravi turistični obisk in razvoj jame pa je zaživel po
letu 1818/1819 in po izgradnji železniške proge Dunaj–Trst (1857). Vilenica je
bila v »turistične« namene odprta v 17. stoletju, kar pomeni, da so za vstop
vanjo pobirali vstopnino. Tu sicer ne gre za turistično dejavnost, vendar je po-
biranje vstopnine in ne zgolj plačilo jamskega vodnika in razsvetljave znak do-
ločene tržne dejavnosti. Škocjanske jame so bile zaradi težjega dostopa vse do
začetka 19. stoletja manj obiskane, saj je bil obisk zaradi neurejenosti dostopa
večinoma omejen le na površje. Starejši opisi jamskega podzemlja se osredoto-
čajo na ponikanje reke Reke, opisovanje krajine in divje narave. Spust v samo
jamsko podzemlje skoraj ni bil mogoč.
Raziskovanje in obiskovanje kraških jam je specifičen pojav, ki ga ne mo-
remo uvrščati v običajno prepoznane kategorije predhodnih ali modernih ob-
lik turizma, kot jih poznamo v mednarodnem zgodovinopisju. Vzporednice bi
deloma lahko iskali v zanimanju in odkrivanju naravnih pojavov, ter iskanju,
zaščiti in ohranjanju neokrnjene narave v naravnih parkih, kar se je najprej po-
javilo v Združenih državah Amerike, vendar gre kljub nakazanim sorodnos-
tim oziroma želji po odkrivanju naravnih znamenitosti pri jamskem turizmu
vendarle za posebnost, ki je prisotna le na območju, kjer so značilni kraški po-
javi. Ravno slovenski prostor je prvi, kjer se je ta oblika turizma razvila.
4 V originalu: »A queste inani forme, a questi aerei fantasmi la superstizione del volgo attribuì
dè nomi ridicoli, siccome con stravagante ingegno inventò delle fole insensate rispetto al loro
significato ed alla supposta loro influenza sul destino dell'uomo«.
5 Iz rova starih podpisov je podpis, ki danes ni več ohranjen, prerisal Alois Schaffenrath. Pojavljajo se
tudi dvomi o obstoju tega podpisa.
6 Glede na podpise iz 16. stoletja oziroma Valvasorjev opis, ki pravi, da je vanjo peljal tudi nekaj
tujcev, lahko sklepamo, da je jama bila obiskana. Vendar drugim opisom obiska lahko sledimo
šele v 18. stoletju (kot na primer Keyssler leta 1730).
226
omalovažujočem tonu: »Tem brezsmiselnim podobam, visečim fantomom,
ljudsko vraževerje pripisuje smešna imena, saj si je s svojo čudaško pametjo iz-
mislilo nesmiselne zgodbe o njihovem pomenu in domnevnem vplivu na člo-
vekovo usodo« (Agapito, 1823, 23–24).4
Kljub zanimivim in včasih strašljivim funkcijam, ki so jih imele jame,
je bil za tuje popotnike, ki niso bili neobčutljivi na podobe, videne v jamah,
osrednji motiv obiska zlasti znanstvene, raziskovalne in avanturistične nara-
ve. V Postojnski jami je domnevno najstarejši znan podpis obiskovalca iz leta
1213 (Južnič, 2013, 10),5 ki so se mu kasneje pridružili še številni, čeprav so
do 16. stoletja in Valvasorjevega opisa jame v njej beležili manjši obisk tujcev
oziroma zanimanje kakor v »turistično« prepoznavnejši Vilenici (Valvasor,
1977, 51–52; Savnik, 1958, 139; Shaw, 2008, 45).6 Postojnska jama oziroma njen
jamski sistem (Postojnska, Otoška in Črna jama) je bil deležen večjega obiska
tekom 18. in v 19. stoletju, pravi turistični obisk in razvoj jame pa je zaživel po
letu 1818/1819 in po izgradnji železniške proge Dunaj–Trst (1857). Vilenica je
bila v »turistične« namene odprta v 17. stoletju, kar pomeni, da so za vstop
vanjo pobirali vstopnino. Tu sicer ne gre za turistično dejavnost, vendar je po-
biranje vstopnine in ne zgolj plačilo jamskega vodnika in razsvetljave znak do-
ločene tržne dejavnosti. Škocjanske jame so bile zaradi težjega dostopa vse do
začetka 19. stoletja manj obiskane, saj je bil obisk zaradi neurejenosti dostopa
večinoma omejen le na površje. Starejši opisi jamskega podzemlja se osredoto-
čajo na ponikanje reke Reke, opisovanje krajine in divje narave. Spust v samo
jamsko podzemlje skoraj ni bil mogoč.
Raziskovanje in obiskovanje kraških jam je specifičen pojav, ki ga ne mo-
remo uvrščati v običajno prepoznane kategorije predhodnih ali modernih ob-
lik turizma, kot jih poznamo v mednarodnem zgodovinopisju. Vzporednice bi
deloma lahko iskali v zanimanju in odkrivanju naravnih pojavov, ter iskanju,
zaščiti in ohranjanju neokrnjene narave v naravnih parkih, kar se je najprej po-
javilo v Združenih državah Amerike, vendar gre kljub nakazanim sorodnos-
tim oziroma želji po odkrivanju naravnih znamenitosti pri jamskem turizmu
vendarle za posebnost, ki je prisotna le na območju, kjer so značilni kraški po-
javi. Ravno slovenski prostor je prvi, kjer se je ta oblika turizma razvila.
4 V originalu: »A queste inani forme, a questi aerei fantasmi la superstizione del volgo attribuì
dè nomi ridicoli, siccome con stravagante ingegno inventò delle fole insensate rispetto al loro
significato ed alla supposta loro influenza sul destino dell'uomo«.
5 Iz rova starih podpisov je podpis, ki danes ni več ohranjen, prerisal Alois Schaffenrath. Pojavljajo se
tudi dvomi o obstoju tega podpisa.
6 Glede na podpise iz 16. stoletja oziroma Valvasorjev opis, ki pravi, da je vanjo peljal tudi nekaj
tujcev, lahko sklepamo, da je jama bila obiskana. Vendar drugim opisom obiska lahko sledimo
šele v 18. stoletju (kot na primer Keyssler leta 1730).
226
