Page 232 - Kavrečič, Petra. 2017. Turizem v Avstrijskem primorju. 2., dopolnjena elektronska izdaja. Založba Univerze na Primorskem, Koper
P. 232
turizem v avstrijskem primorju
njek, 2005, 154).11 Njegova knjiga je pristala v številnih gostilnah in prenočiš-
čih, kjer so se zadrževali tuji popotniki, in služila kot vir informacij o sloven-
skih krajih. Pri kasnejših dnevnikih in potopisih je občutiti Valvasorjev vpliv
(Pococke, Davy, Tobin, Spenser), ki so ga na več mestih (tudi nenatančno)
prepisovali (Stanonik, 1992, 116).
O Socerbu je v 17. stoletju pisal tudi škof Tommasini. V svojih zapisih je
omenjal, da je bilo v okolici vasi več votlin, v eno od njih pa so se lahko spusti-
li po lestvi. V votlini so bili prostori in poti, pregrajene z nekakšnimi stebri iz
belega kamna (Tommasini, 1837, 268).12 Socerb je natančno opisal tudi Valva-
sor. Konec 17. stoletja sta v grad vodila dva dvižna mostova, do njiju pa je obi-
skovalec prišel po kamnitih stopnicah, vklesanih v skalo, ki jo je lahko prema-
gal le s svetilko v roki. Všeč sta mu bila tudi konjušnica in prostor za urjenje
konj. Na njegovi risbi je vidna tudi cerkvica, o kateri Valvasor piše, da je bila
posvečena sv. Servolu (Valvasor, 1971, 524). Jamo in grad je ob svoji prvi vizi-
taciji po tržaški škofiji leta 1693 obiskal tudi škof Francesco Miller. Njegov so-
potnik, Pietro Rossetti, je beležil potek potovanja. Škof je na Socerbu najprej
obiskal cerkvico, ki se je nahajala v bližini jame in gradu. Vhod v jamo, v ka-
tero so se spustili po dvajsetih stopnicah, je bil na dostopnem mestu. V jami je
opisal kapnike s številnimi lepimi kamnitimi podobami ptic, strožev in dru-
gih živali. Rossetti je omenil legendo o sv. Servolu, zdravilno vlogo vode v
jami in vinsko klet takratnih lastnikov, grofov Petač (Durissini, 1998, 100).
Leta 1715 je Simon Clement, angleški diplomatski predstavnik na Du-
naju (od 1711 do 1714), na svoji poti potoval preko Cerknice, Trsta in Gorice.
V svojem rokopisu je opisoval poti, reke in mostove, mesta ter njihovo arhitek-
turo, pisal o noši, jeziku, ekonomiji in načinu življenja (Levental, 1989, 174).13
Po njegovem pisanju je bilo mesto Trst gosto naseljeno, z ozkimi ulicami in vi-
sokimi hišami. Povedali naj bi mu, da so v okolici pridelovali vino, močnejše
črno in šibkejše belo. V Trstu si je oddahnil od potovanja ter kosil pri guver-
nerju Strassoldu. 27. avgusta je pot nadaljeval preko Devina in Štivana ter 28.
zjutraj prišel v Gorico. Pot je bila dolga zaradi slabe ceste, zaradi katere je nje-
gov konj izgubil dve podkvi, in Clement je bil primoran hoditi dve milji. Pri-
siljen je bil prespati pred Gorico, v revni vasi, kjer je bilo vino dobro, a name-
11 Po Panjekovem (2005, 154) mnenju je Valvasor želel valorizirati njegovo naravno in kulturno dedi-
ščino, kar pomeni, da je bil njegov pristop dokaj inovativen in moderen.
12 »Vi sono nel territorio medesimo molte caverne sotteranee dette volgamente foibe, o fovee. […]
In una di queste caverne poco distante dalla villa, si va con una scala, poco lunga, ed entrati si
trovano varj spazj, e strade divise da alc ni parapetti, e colonne di certa pietra bianca formata dalle
distillazioni, e sembra che tali colonne, ed altre figure siano quasi formate dall'arte« (Tommasini,
1837, 268). Beli kamen se najverjetneje nanaša na kapnike.
13 Preveden Clementov rokopis objavili v ČZN leta 1920.
230
njek, 2005, 154).11 Njegova knjiga je pristala v številnih gostilnah in prenočiš-
čih, kjer so se zadrževali tuji popotniki, in služila kot vir informacij o sloven-
skih krajih. Pri kasnejših dnevnikih in potopisih je občutiti Valvasorjev vpliv
(Pococke, Davy, Tobin, Spenser), ki so ga na več mestih (tudi nenatančno)
prepisovali (Stanonik, 1992, 116).
O Socerbu je v 17. stoletju pisal tudi škof Tommasini. V svojih zapisih je
omenjal, da je bilo v okolici vasi več votlin, v eno od njih pa so se lahko spusti-
li po lestvi. V votlini so bili prostori in poti, pregrajene z nekakšnimi stebri iz
belega kamna (Tommasini, 1837, 268).12 Socerb je natančno opisal tudi Valva-
sor. Konec 17. stoletja sta v grad vodila dva dvižna mostova, do njiju pa je obi-
skovalec prišel po kamnitih stopnicah, vklesanih v skalo, ki jo je lahko prema-
gal le s svetilko v roki. Všeč sta mu bila tudi konjušnica in prostor za urjenje
konj. Na njegovi risbi je vidna tudi cerkvica, o kateri Valvasor piše, da je bila
posvečena sv. Servolu (Valvasor, 1971, 524). Jamo in grad je ob svoji prvi vizi-
taciji po tržaški škofiji leta 1693 obiskal tudi škof Francesco Miller. Njegov so-
potnik, Pietro Rossetti, je beležil potek potovanja. Škof je na Socerbu najprej
obiskal cerkvico, ki se je nahajala v bližini jame in gradu. Vhod v jamo, v ka-
tero so se spustili po dvajsetih stopnicah, je bil na dostopnem mestu. V jami je
opisal kapnike s številnimi lepimi kamnitimi podobami ptic, strožev in dru-
gih živali. Rossetti je omenil legendo o sv. Servolu, zdravilno vlogo vode v
jami in vinsko klet takratnih lastnikov, grofov Petač (Durissini, 1998, 100).
Leta 1715 je Simon Clement, angleški diplomatski predstavnik na Du-
naju (od 1711 do 1714), na svoji poti potoval preko Cerknice, Trsta in Gorice.
V svojem rokopisu je opisoval poti, reke in mostove, mesta ter njihovo arhitek-
turo, pisal o noši, jeziku, ekonomiji in načinu življenja (Levental, 1989, 174).13
Po njegovem pisanju je bilo mesto Trst gosto naseljeno, z ozkimi ulicami in vi-
sokimi hišami. Povedali naj bi mu, da so v okolici pridelovali vino, močnejše
črno in šibkejše belo. V Trstu si je oddahnil od potovanja ter kosil pri guver-
nerju Strassoldu. 27. avgusta je pot nadaljeval preko Devina in Štivana ter 28.
zjutraj prišel v Gorico. Pot je bila dolga zaradi slabe ceste, zaradi katere je nje-
gov konj izgubil dve podkvi, in Clement je bil primoran hoditi dve milji. Pri-
siljen je bil prespati pred Gorico, v revni vasi, kjer je bilo vino dobro, a name-
11 Po Panjekovem (2005, 154) mnenju je Valvasor želel valorizirati njegovo naravno in kulturno dedi-
ščino, kar pomeni, da je bil njegov pristop dokaj inovativen in moderen.
12 »Vi sono nel territorio medesimo molte caverne sotteranee dette volgamente foibe, o fovee. […]
In una di queste caverne poco distante dalla villa, si va con una scala, poco lunga, ed entrati si
trovano varj spazj, e strade divise da alc ni parapetti, e colonne di certa pietra bianca formata dalle
distillazioni, e sembra che tali colonne, ed altre figure siano quasi formate dall'arte« (Tommasini,
1837, 268). Beli kamen se najverjetneje nanaša na kapnike.
13 Preveden Clementov rokopis objavili v ČZN leta 1920.
230
