Page 329 - Kavrečič, Petra. 2017. Turizem v Avstrijskem primorju. 2., dopolnjena elektronska izdaja. Založba Univerze na Primorskem, Koper
P. 329
povzetek
možnost potovanja širila tudi na druge sloje prebivalstva, najprej na širše me-
ščanstvo (poletna svežina) in nato na delavstvo, ter tako pridobila množičen
značaj. Proces je bil seveda dolgotrajen. Prosti čas in pravica do njegovega ko-
riščenja ter plačanega dopusta se je v Evropi uveljavljala le postopoma, kar je
veljalo tudi za nekdanjo Avstro-Ogrsko in kasnejšo Jugoslavijo.5 Zaradi tega v
obdobju modernega turizma govorimo pretežno o elitnem turizmu, turizmu
višjih družbenih slojev, čeprav so počitnice oziroma, bolje rečeno, izletništvo
dosegali tudi že manj premožne sloje prebivalstva, ki so si za krajši čas to lahko
privoščili, saj so se zaradi postopnega skrajševanja delovnika lahko udejstvo-
vali v drugih dejavnostih, njihov boljši materialni položaj pa je omogočal tudi
večjo kupno moč (Kresal, 1998, 13), kar je bila pomembna pridobitev tudi za
turistično dejavnost. Moderni turizem se je razvijal v dobi meščanstva, ki je
postajalo vse pomembnejši dejavnik v družbi. Poleg meščanstva, ki se je priče-
lo posluževati turističnih storitev, je rasel tudi delavski razred, ki je postopoma
pridobival socialno zaščito in pravico do plačanega dopusta6 ter je predvsem od
druge polovice prejšnjega stoletja postal koristnik turističnih storitev.
Elitni turizem
V obdobju do prve svetovne vojne govorimo pretežno o elitnem turizmu, o
turizmu, ki so si ga lahko privoščili le bogatejši, ki so razpolagali z zadostni-
mi finančnimi sredstvi in s časom za dolga letovanja, zdravljenje, sprostitev
in zabavo. To je veljalo zlasti za goste morskih zdravilišč, kjer so se zadrževali
daljša časovna obdobja (tudi več mesecev) in za letovanje porabili znatne vso-
te denarja. Poleg samih nastanitev so gosti koristili tudi zdraviliške usluge in
morska kopališča ter se udeleževali družabnih dogodkov. Dodatne storitve
so bile seveda doplačljive. V morska letovišča so prihajali tudi manj premožni
gosti, ki so se v krajih navadno zadržali krajši čas. V Opatiji je v obdobju 1911–
1913 sicer največ gostov letovalo dlje kot dva tedna, hkrati so zabeležili precej
»mimoidočih« obiskovalcev oziroma izletnikov, ki so se v kraju zadržali do
48 ur. Slednji niso bili všteti v statistiko obiskovanja, vendar je bilo njihovo
število visoko, saj jih je bilo leta 1911 6.960, leta 1912 6.590 in leto pred pričet-
kom prve svetovne vojne 9.099.7
5 Redni letni dopusti so se v nekdanji Jugoslaviji uveljavljali postopoma, obrtni red iz leta 1931 je
pravico do rednega letnega dopusta uvedel za višje pomožno osebje (Kresal, 1998, 213).
6 V slovenskih deželah avstrijskega dela monarhije je od konca 60-ih let 19. stoletja do leta 1910
naraščal delež zaposlenih v obrti in industriji (Fischer, 2005). Podatke je Fischerjeva analizirala na
podlagi avstrijskih statistik za popise v letih 1869, 1880, 1890, 1900 in 1910.
7 AST, Luogotenenza del Litorale, Atti generali, volume III, 1906–1918, Dipartimento IX –
Autorità centrali, provinciali, comunali; legislazione; dogane, classifica IX/291 luoghi di cura e
ordinanze a) Abbazia, Grado in b) Portorose e Lussinpiccolo, š. 2862: Statistischer Ausweis über
den Fremdenverkehr in der Saison 1911, 1912, 1913.
327
možnost potovanja širila tudi na druge sloje prebivalstva, najprej na širše me-
ščanstvo (poletna svežina) in nato na delavstvo, ter tako pridobila množičen
značaj. Proces je bil seveda dolgotrajen. Prosti čas in pravica do njegovega ko-
riščenja ter plačanega dopusta se je v Evropi uveljavljala le postopoma, kar je
veljalo tudi za nekdanjo Avstro-Ogrsko in kasnejšo Jugoslavijo.5 Zaradi tega v
obdobju modernega turizma govorimo pretežno o elitnem turizmu, turizmu
višjih družbenih slojev, čeprav so počitnice oziroma, bolje rečeno, izletništvo
dosegali tudi že manj premožne sloje prebivalstva, ki so si za krajši čas to lahko
privoščili, saj so se zaradi postopnega skrajševanja delovnika lahko udejstvo-
vali v drugih dejavnostih, njihov boljši materialni položaj pa je omogočal tudi
večjo kupno moč (Kresal, 1998, 13), kar je bila pomembna pridobitev tudi za
turistično dejavnost. Moderni turizem se je razvijal v dobi meščanstva, ki je
postajalo vse pomembnejši dejavnik v družbi. Poleg meščanstva, ki se je priče-
lo posluževati turističnih storitev, je rasel tudi delavski razred, ki je postopoma
pridobival socialno zaščito in pravico do plačanega dopusta6 ter je predvsem od
druge polovice prejšnjega stoletja postal koristnik turističnih storitev.
Elitni turizem
V obdobju do prve svetovne vojne govorimo pretežno o elitnem turizmu, o
turizmu, ki so si ga lahko privoščili le bogatejši, ki so razpolagali z zadostni-
mi finančnimi sredstvi in s časom za dolga letovanja, zdravljenje, sprostitev
in zabavo. To je veljalo zlasti za goste morskih zdravilišč, kjer so se zadrževali
daljša časovna obdobja (tudi več mesecev) in za letovanje porabili znatne vso-
te denarja. Poleg samih nastanitev so gosti koristili tudi zdraviliške usluge in
morska kopališča ter se udeleževali družabnih dogodkov. Dodatne storitve
so bile seveda doplačljive. V morska letovišča so prihajali tudi manj premožni
gosti, ki so se v krajih navadno zadržali krajši čas. V Opatiji je v obdobju 1911–
1913 sicer največ gostov letovalo dlje kot dva tedna, hkrati so zabeležili precej
»mimoidočih« obiskovalcev oziroma izletnikov, ki so se v kraju zadržali do
48 ur. Slednji niso bili všteti v statistiko obiskovanja, vendar je bilo njihovo
število visoko, saj jih je bilo leta 1911 6.960, leta 1912 6.590 in leto pred pričet-
kom prve svetovne vojne 9.099.7
5 Redni letni dopusti so se v nekdanji Jugoslaviji uveljavljali postopoma, obrtni red iz leta 1931 je
pravico do rednega letnega dopusta uvedel za višje pomožno osebje (Kresal, 1998, 213).
6 V slovenskih deželah avstrijskega dela monarhije je od konca 60-ih let 19. stoletja do leta 1910
naraščal delež zaposlenih v obrti in industriji (Fischer, 2005). Podatke je Fischerjeva analizirala na
podlagi avstrijskih statistik za popise v letih 1869, 1880, 1890, 1900 in 1910.
7 AST, Luogotenenza del Litorale, Atti generali, volume III, 1906–1918, Dipartimento IX –
Autorità centrali, provinciali, comunali; legislazione; dogane, classifica IX/291 luoghi di cura e
ordinanze a) Abbazia, Grado in b) Portorose e Lussinpiccolo, š. 2862: Statistischer Ausweis über
den Fremdenverkehr in der Saison 1911, 1912, 1913.
327
