Page 34 - Kavrečič, Petra. 2017. Turizem v Avstrijskem primorju. 2., dopolnjena elektronska izdaja. Založba Univerze na Primorskem, Koper
P. 34
turizem v avstrijskem primorju
čili smo se na čas, ko se je pojav pričel intenzivneje razvijati oziroma kazati
prve merljive ekonomske učinke, to je zlasti od druge polovice 19. stoletja da-
lje. Za razumevanje procesov in pogojev, ki so botrovali nastanku turističnih
destinacij, je potrebno pogledati tudi nekoliko bolj nazaj v preteklost oziro-
ma preveriti, ali je bila na obravnavanem območja kakšna turistična dejavnost
prisotna že pred modernim turizmom, kar pomeni, da bodo strnjeno pred-
stavljena nekatera obdobja predmodernega turizma, kar bo omogočilo vpog-
led v turistične potenciale območja že pred uveljavitvijo modernega turizma.
Zgodovinski razvoj turizma v grobem delimo na dve obdobji, na njego-
ve predhodne in moderne oblike (Planina, 1996; Alfier, 19942). Med prve uvr-
ščamo potovanja v antiki (verski, kulturni in rekreativni nameni ter rimski
otium), romarska potovanja, Grand Tour in letovanja na podeželju.
Na območju Avstrijskega primorja so prisotne predhodne oblike turiz-
ma, kot so romanja (peregrinatio) in grandtouristična potovanja. Romanje je
pojav, ki je prisoten pri večini religij in verovanj, predstavlja pa obliko poto-
vanja v smislu obiskovanja pomembnih verskih krajev in sakralnih objektov.
Potovanja v duhovne namene niso novejši pojav, saj so poznana že v predan-
tičnem in antičnem obdobju (Egipčani, Grki, Rimljani) in tudi niso izum kr-
ščanstva. V antiki je imelo tovrstno potovanje v tujino asketski značaj. Pome-
nilo je nekakšno pripravo na vstop v kraljestvo odrešenja izven obstoječega/
tega sveta. Sam izraz, ki je označeval tovrstno potovanje, peregrinatio, je te-
kom stoletij pridobival tudi nove pojmovne razsežnosti in značilnosti (Do-
lenc, 1987, 15). Na tem mestu v ospredje postavljamo krščansko romanje.
Romanje je termin, ki je prvotno označeval zlasti iskanje religiozno sve-
tega, ne glede na obliko religije. S časom sta se pomen samega procesa romanja
in označitev določenih praks spreminjala (Gregorač, 2005, 210); v krščanstvu
označuje predvsem potovanje od tega sveta proti drugemu, »nezemeljske-
mu« svetu v iskanju končne resnice, kar je nenazadnje skupno vsem religijam
(Vukonić, 1996, 137). V splošnem velja, da je romanje izraz za početje posame-
znika ali skupino ljudi, vernikov, ki potuje oziroma potujejo na določen kraj
ali svetišče z namenom pridobitve božje pomoči. Kraji, kamor romarji potu-
jejo, so lahko v bližini bivališča ali se nahajajo v tujini. Krščansko romanje je
navadno povezano s čaščenjem svetnikov, Marije in njenega življenja, čašče-
njem krajev prikazovanja čudežev (ozdravljenje), čaščenjem prikazovanja Ma-
rije, obiskovanjem svetišč, kjer se hranijo krvaveče hostije, obiskovanjem kra-
2 Alfier govori o »rudimentarnem« in »primitivnem«, ki se je postopoma razvil v »organizirani«
in »moderni« turizem, ki jo povzame po Edmondu Chaixu; ta je leta 1932 v svojem delu »Une
industrie nouvelle – Le tourisme, Revue des deux Mondes« prvi uporabil to formulacijo (Alfier,
1994, 17).
32
čili smo se na čas, ko se je pojav pričel intenzivneje razvijati oziroma kazati
prve merljive ekonomske učinke, to je zlasti od druge polovice 19. stoletja da-
lje. Za razumevanje procesov in pogojev, ki so botrovali nastanku turističnih
destinacij, je potrebno pogledati tudi nekoliko bolj nazaj v preteklost oziro-
ma preveriti, ali je bila na obravnavanem območja kakšna turistična dejavnost
prisotna že pred modernim turizmom, kar pomeni, da bodo strnjeno pred-
stavljena nekatera obdobja predmodernega turizma, kar bo omogočilo vpog-
led v turistične potenciale območja že pred uveljavitvijo modernega turizma.
Zgodovinski razvoj turizma v grobem delimo na dve obdobji, na njego-
ve predhodne in moderne oblike (Planina, 1996; Alfier, 19942). Med prve uvr-
ščamo potovanja v antiki (verski, kulturni in rekreativni nameni ter rimski
otium), romarska potovanja, Grand Tour in letovanja na podeželju.
Na območju Avstrijskega primorja so prisotne predhodne oblike turiz-
ma, kot so romanja (peregrinatio) in grandtouristična potovanja. Romanje je
pojav, ki je prisoten pri večini religij in verovanj, predstavlja pa obliko poto-
vanja v smislu obiskovanja pomembnih verskih krajev in sakralnih objektov.
Potovanja v duhovne namene niso novejši pojav, saj so poznana že v predan-
tičnem in antičnem obdobju (Egipčani, Grki, Rimljani) in tudi niso izum kr-
ščanstva. V antiki je imelo tovrstno potovanje v tujino asketski značaj. Pome-
nilo je nekakšno pripravo na vstop v kraljestvo odrešenja izven obstoječega/
tega sveta. Sam izraz, ki je označeval tovrstno potovanje, peregrinatio, je te-
kom stoletij pridobival tudi nove pojmovne razsežnosti in značilnosti (Do-
lenc, 1987, 15). Na tem mestu v ospredje postavljamo krščansko romanje.
Romanje je termin, ki je prvotno označeval zlasti iskanje religiozno sve-
tega, ne glede na obliko religije. S časom sta se pomen samega procesa romanja
in označitev določenih praks spreminjala (Gregorač, 2005, 210); v krščanstvu
označuje predvsem potovanje od tega sveta proti drugemu, »nezemeljske-
mu« svetu v iskanju končne resnice, kar je nenazadnje skupno vsem religijam
(Vukonić, 1996, 137). V splošnem velja, da je romanje izraz za početje posame-
znika ali skupino ljudi, vernikov, ki potuje oziroma potujejo na določen kraj
ali svetišče z namenom pridobitve božje pomoči. Kraji, kamor romarji potu-
jejo, so lahko v bližini bivališča ali se nahajajo v tujini. Krščansko romanje je
navadno povezano s čaščenjem svetnikov, Marije in njenega življenja, čašče-
njem krajev prikazovanja čudežev (ozdravljenje), čaščenjem prikazovanja Ma-
rije, obiskovanjem svetišč, kjer se hranijo krvaveče hostije, obiskovanjem kra-
2 Alfier govori o »rudimentarnem« in »primitivnem«, ki se je postopoma razvil v »organizirani«
in »moderni« turizem, ki jo povzame po Edmondu Chaixu; ta je leta 1932 v svojem delu »Une
industrie nouvelle – Le tourisme, Revue des deux Mondes« prvi uporabil to formulacijo (Alfier,
1994, 17).
32
