Page 36 - Kavrečič, Petra. 2017. Turizem v Avstrijskem primorju. 2., dopolnjena elektronska izdaja. Založba Univerze na Primorskem, Koper
P. 36
turizem v avstrijskem primorju
sta bila pomiloščena pod pogojem, da odideta »čez morje« služit Bogu (Šmi-
tek, 2000, 126–27).
Za nudenje določenih uslug, varnosti in storitev, to je informacij o po-
teh, mestih in prenočiščih, so se pojavile tudi organizirane strukture in vod-
niki (Battilani, 2009, 72).3 Romanje je pomenilo znaten finančni strošek, ki
si ga ni mogel privoščiti vsak, zlasti je to veljalo za romanje v bolj oddaljene
kraje. Stroški potovanja so navadno obsegali stroške hrane in pijače, nastani-
tve, skrbi za konje, oblačil, raznih dajatev, menjave valut, mitnin, ostalih pre-
voznih stroškov (denimo z ladjami), dokumentov in spremstva, vodnikov in
prevajalcev (Paloscia, 2005, 172).
V naslednjih stoletjih je romanje izgubilo podporo institucij, ki so v sre-
dnjem veku spodbudile njegov razvoj. Nato se je z razsvetljenstvom in indu-
strijsko revolucijo pozornost preusmerila drugam. Zmagoslavje razuma, člo-
veka nad naravo tudi v smislu premagovanja strahu, nova družbena ureditev
in delovni čas so reorganizirali tudi romanje, ki je postopoma postalo krajše
potovanje do bližnjih svetišč (Battilani, 2009).
Krščanska romarska središča so bila v prvi vrsti Jeruzalem, Rim in San-
tiago de Compostela. S padcem Jeruzalema v muslimanske roke se je osrednje
krščansko romarsko središče preselilo v Rim (Dolenc, 1987; Paloscia, 2005,
155–63). Poleg teh so (bile) najbolj znane romarske destinacije Tours (Franci-
ja), Gargano (Italija), Mont Saint Michel (Francija), Canterburry (Velika Bri-
tanija), Lourdes (Francija), Fatima (Portugalska) in Medjugorje (Hrvaška).
Katoliške dežele, ki so bile del Habsburške monarhije, so imele dolgo ro-
marsko tradicijo (Sandgruber, 2003, 201). Na območju slovenskih dežel so ro-
manja prisotna že proti koncu visokega srednjega veka. Romali so v Rim, Je-
ruzalem,4 Santiago de Compostela,5 Aachen, Trier, Mainz, Worms in Köln (h
grobu sv. Treh kraljev). Najpogosteje pa so romali na Svete Višarje,6 Sv. Goro
pri Gorici, Blejski otok, Brezje, Gospo Sveto, Šmarno goro, Velesovo, Novo
Štifto, Kum, Goro Oljko, Tunjice, Limbarsko goro, Crngrob, Ljubno na Go-
renjskem, Ptujsko goro, Šentjošt pri Kranju, Barbano pri Gradežu,7 Staro
3 Vse do razvoja bolj izpopolnjenega bančnega sistema v 14. in 15. stoletju so romarji s seboj navadno
nosili večje vsote denarja. Pogosto se je zgodilo, da so bili oropani in zato večkrat prepuščeni mi-
loščini drugih (Paloscia, 2005, 174).
4 Sicer naj bi se na božjo pot v Jeruzalem odpravljali že od 4. stoletja (Bogataj, 1998, 69)).
5 Najbolj množično obiskovanje groba sv. Jakoba v Composteli je bilo med 10. in 15. stoletjem
(Bogataj, 1998, 69).
6 Svete Višarje so eden najstarejših slovenskih romarskih krajev. Izročilo govori o začetku romanja
leta 360 (Petrič, 2008, 166).
7 Na otoku Barbani pri Gradežu so romali do Marijine cerkve (Bogataj, 1998,69).
34
sta bila pomiloščena pod pogojem, da odideta »čez morje« služit Bogu (Šmi-
tek, 2000, 126–27).
Za nudenje določenih uslug, varnosti in storitev, to je informacij o po-
teh, mestih in prenočiščih, so se pojavile tudi organizirane strukture in vod-
niki (Battilani, 2009, 72).3 Romanje je pomenilo znaten finančni strošek, ki
si ga ni mogel privoščiti vsak, zlasti je to veljalo za romanje v bolj oddaljene
kraje. Stroški potovanja so navadno obsegali stroške hrane in pijače, nastani-
tve, skrbi za konje, oblačil, raznih dajatev, menjave valut, mitnin, ostalih pre-
voznih stroškov (denimo z ladjami), dokumentov in spremstva, vodnikov in
prevajalcev (Paloscia, 2005, 172).
V naslednjih stoletjih je romanje izgubilo podporo institucij, ki so v sre-
dnjem veku spodbudile njegov razvoj. Nato se je z razsvetljenstvom in indu-
strijsko revolucijo pozornost preusmerila drugam. Zmagoslavje razuma, člo-
veka nad naravo tudi v smislu premagovanja strahu, nova družbena ureditev
in delovni čas so reorganizirali tudi romanje, ki je postopoma postalo krajše
potovanje do bližnjih svetišč (Battilani, 2009).
Krščanska romarska središča so bila v prvi vrsti Jeruzalem, Rim in San-
tiago de Compostela. S padcem Jeruzalema v muslimanske roke se je osrednje
krščansko romarsko središče preselilo v Rim (Dolenc, 1987; Paloscia, 2005,
155–63). Poleg teh so (bile) najbolj znane romarske destinacije Tours (Franci-
ja), Gargano (Italija), Mont Saint Michel (Francija), Canterburry (Velika Bri-
tanija), Lourdes (Francija), Fatima (Portugalska) in Medjugorje (Hrvaška).
Katoliške dežele, ki so bile del Habsburške monarhije, so imele dolgo ro-
marsko tradicijo (Sandgruber, 2003, 201). Na območju slovenskih dežel so ro-
manja prisotna že proti koncu visokega srednjega veka. Romali so v Rim, Je-
ruzalem,4 Santiago de Compostela,5 Aachen, Trier, Mainz, Worms in Köln (h
grobu sv. Treh kraljev). Najpogosteje pa so romali na Svete Višarje,6 Sv. Goro
pri Gorici, Blejski otok, Brezje, Gospo Sveto, Šmarno goro, Velesovo, Novo
Štifto, Kum, Goro Oljko, Tunjice, Limbarsko goro, Crngrob, Ljubno na Go-
renjskem, Ptujsko goro, Šentjošt pri Kranju, Barbano pri Gradežu,7 Staro
3 Vse do razvoja bolj izpopolnjenega bančnega sistema v 14. in 15. stoletju so romarji s seboj navadno
nosili večje vsote denarja. Pogosto se je zgodilo, da so bili oropani in zato večkrat prepuščeni mi-
loščini drugih (Paloscia, 2005, 174).
4 Sicer naj bi se na božjo pot v Jeruzalem odpravljali že od 4. stoletja (Bogataj, 1998, 69)).
5 Najbolj množično obiskovanje groba sv. Jakoba v Composteli je bilo med 10. in 15. stoletjem
(Bogataj, 1998, 69).
6 Svete Višarje so eden najstarejših slovenskih romarskih krajev. Izročilo govori o začetku romanja
leta 360 (Petrič, 2008, 166).
7 Na otoku Barbani pri Gradežu so romali do Marijine cerkve (Bogataj, 1998,69).
34
