Page 37 - Kavrečič, Petra. 2017. Turizem v Avstrijskem primorju. 2., dopolnjena elektronska izdaja. Založba Univerze na Primorskem, Koper
P. 37
»prototurizem« ...
goro pri Čedadu,8 Reko in v Trsat, poleg že omenjenih romanj v Italijo, Po-
renje in Španijo (Janša, 1968; Dolinar, 1996). Na območju kasnejšega Avstrij-
skega primorja je bilo kar nekaj romarskih krajev, kot na primer Repentabor
in Ricmanje; v slednjem bila ena najpomembenjših romarskih poti v avstrij-
skem cesarstva, ki je bila posvečena sv. Jožefu (oltar). V Ricmanje so romali
predvsem prebivalci s Krasa, z Brkinov in iz Istre. Dolgo romarsko tradicijo
ima tudi cerkev Marijinega prikazanja v Strunjanu. Gre za eno najpomem-
benjših istrskih romarskih poti, kamor so poleg domačinomv prihajali tudi
romarji iz Goriške in Furlanije (Petrič, 2008, 329, 371–72). Vzpostavitev nove-
ga romarskega središča je bila odvisna od več dejavnikov. Lahko je bila posle-
dica spontanega akta globoke predanosti vernikov ali posega cerkvenih insti-
tucij, ki so na podlagi določenih dejanj (čudeži, prikazovanja, najdba relikvij)
promovirale romanje. V poznem srednjem veku se pojavijo novi motivi za ro-
manja, na kar so vplivale spremembe znotraj cerkve in samega krščanskega
nauka. Romanja so bila na drugi strani tudi odraz gospodarskih in kulturnih
interesov, v primeru mesta Pirana v 15. stoletju kažejo na gospodarsko-prome-
tno povezanost obmorskega prostora s kopenskim zaledjem, obmorskim in
prekomorskim območjem (Gestrin, 1975).
Za »uspeh« romarske destinacije je bilo potrebno širiti tudi novice o
čudežih in naposled doseči uradno priznanje s strani cerkve. V bližini romar-
skih središč so zrasle bazilike in namestitve, ki so poleg religioznih obredov
nudile tudi prenočišče.
Nekateri slovenski kraji so bili na poti proti dolgim romarskim potem,
kakor denimo tista iz Galije v Palestino, kjer so romarji prečkali Oglej, Loga-
tec in Emono (Šmitek, 2000). Prehodnost slovenskih krajev je lahko nudila
določene storitve, od nastanitev do prehrane. Že v času romarskih potovanj
so nastajale prve oblike kasnejše »turistične infrastrukture«, ki jo je spodbu-
dilo povpraševanje po določeni ponudbi in urejenih storitvah za potnike, ka-
kor so prehrambni in prenočitveni obrati, kar pa seveda še ni pojav organizi-
ranih oblik turizma oziroma tega ne gre razumeti v tem kontekstu.
Gostilne in prenočišča ob poteh so poleg romarjev gostila tudi mimoi-
doče poslovneže, trgovce, kmete, prenašalce pošte in prevoznike. Ustanavlja-
nje hospicev s strani redov in bratovščin v visokem srednjem veku ob glavnih
tranzitnih cestah ter zavetišč za revne popotnike (romarje) pa lahko kaže na
večanje obsega romanj in romanje širšega sloja prebivalstva.9 Nekatera prista-
nišča, kakor na primer beneško, so za primerno ceno ponujala tolmača, ure-
8 Osem kilometrov iz Čedada je priljubljena romarska cerkev Matere božje (Petrič, 2008, 357).
9 Do poznega srednjega veka so bila prenočevanja v hospicih načeloma brezplačna (Vukonić, 1996).
35
goro pri Čedadu,8 Reko in v Trsat, poleg že omenjenih romanj v Italijo, Po-
renje in Španijo (Janša, 1968; Dolinar, 1996). Na območju kasnejšega Avstrij-
skega primorja je bilo kar nekaj romarskih krajev, kot na primer Repentabor
in Ricmanje; v slednjem bila ena najpomembenjših romarskih poti v avstrij-
skem cesarstva, ki je bila posvečena sv. Jožefu (oltar). V Ricmanje so romali
predvsem prebivalci s Krasa, z Brkinov in iz Istre. Dolgo romarsko tradicijo
ima tudi cerkev Marijinega prikazanja v Strunjanu. Gre za eno najpomem-
benjših istrskih romarskih poti, kamor so poleg domačinomv prihajali tudi
romarji iz Goriške in Furlanije (Petrič, 2008, 329, 371–72). Vzpostavitev nove-
ga romarskega središča je bila odvisna od več dejavnikov. Lahko je bila posle-
dica spontanega akta globoke predanosti vernikov ali posega cerkvenih insti-
tucij, ki so na podlagi določenih dejanj (čudeži, prikazovanja, najdba relikvij)
promovirale romanje. V poznem srednjem veku se pojavijo novi motivi za ro-
manja, na kar so vplivale spremembe znotraj cerkve in samega krščanskega
nauka. Romanja so bila na drugi strani tudi odraz gospodarskih in kulturnih
interesov, v primeru mesta Pirana v 15. stoletju kažejo na gospodarsko-prome-
tno povezanost obmorskega prostora s kopenskim zaledjem, obmorskim in
prekomorskim območjem (Gestrin, 1975).
Za »uspeh« romarske destinacije je bilo potrebno širiti tudi novice o
čudežih in naposled doseči uradno priznanje s strani cerkve. V bližini romar-
skih središč so zrasle bazilike in namestitve, ki so poleg religioznih obredov
nudile tudi prenočišče.
Nekateri slovenski kraji so bili na poti proti dolgim romarskim potem,
kakor denimo tista iz Galije v Palestino, kjer so romarji prečkali Oglej, Loga-
tec in Emono (Šmitek, 2000). Prehodnost slovenskih krajev je lahko nudila
določene storitve, od nastanitev do prehrane. Že v času romarskih potovanj
so nastajale prve oblike kasnejše »turistične infrastrukture«, ki jo je spodbu-
dilo povpraševanje po določeni ponudbi in urejenih storitvah za potnike, ka-
kor so prehrambni in prenočitveni obrati, kar pa seveda še ni pojav organizi-
ranih oblik turizma oziroma tega ne gre razumeti v tem kontekstu.
Gostilne in prenočišča ob poteh so poleg romarjev gostila tudi mimoi-
doče poslovneže, trgovce, kmete, prenašalce pošte in prevoznike. Ustanavlja-
nje hospicev s strani redov in bratovščin v visokem srednjem veku ob glavnih
tranzitnih cestah ter zavetišč za revne popotnike (romarje) pa lahko kaže na
večanje obsega romanj in romanje širšega sloja prebivalstva.9 Nekatera prista-
nišča, kakor na primer beneško, so za primerno ceno ponujala tolmača, ure-
8 Osem kilometrov iz Čedada je priljubljena romarska cerkev Matere božje (Petrič, 2008, 357).
9 Do poznega srednjega veka so bila prenočevanja v hospicih načeloma brezplačna (Vukonić, 1996).
35
