Page 38 - Kavrečič, Petra. 2017. Turizem v Avstrijskem primorju. 2., dopolnjena elektronska izdaja. Založba Univerze na Primorskem, Koper
P. 38
turizem v avstrijskem primorju
jala prevoz in vodene oglede po svetih krajih,10 kar je pomenilo organizirano
ponudbo storitev, ki so si jo lahko privoščili le premožnejši.11 V pristaniščih so
skrbeli tudi za nadzor romarskega prometa, opremo in vzdrževanje ladij, na-
menjenih romarjem (Kosi, 1998). Od vseh teh dejavnosti so imela pristanišča
očitno znatne finančne koristi, saj je med njimi večkrat prihajalo do konku-
renčnih sporov. Poleg ladjarjev so potovalne storitve nudili tudi drugi. V 16.
stoletju zasledimo podjetnike – kočijaže, ki so skrbeli za prevoze po kopnem.
Koristniki njihove ponudbe so bili zlasti grandtouristi (bilo je namreč ceneje
in hitreje kot z lastnim prevozom).
Pomembna romarska pot je od vzhoda in severovzhoda peljala preko
slovenskega ozemlja k pristaniščem Trst, Koper (glej Žitko, 2015, 43) in Poreč.
Jadranska pristanišča so predstavljala tranzitno točko romarjev. Najhitrejši in
najlažji način za potovanje, zlasti proti Rimu in drugim italijanskim sredi-
ščem, je bil ravno preko morja (Kosi, 1998). Pri tem je prihajalo tudi do sporov
med konkurenčnimi pristanišči, kakršen je bil na primer med Koprom in Tr-
stom leta 1423, ki pa je bil uspešno razrešen po diplomatski poti.12
Trst je igral strateško vlogo kot pristanišče in izhodiščna točka tudi za
posamezne itinerarije ter za obisk bližnjih kraških območij (jama Vilenica,
Lipica, Socerbska jama). V bližini Kopra (zaliv Sv. Jerneja pri Ankaranu) se je
nahajalo pristanišče, od koder so skupine romale v Sveto deželo in kjer sta se
nedaleč stran nahajali dve cerkvici, ki sta služili tudi kot romarski počivališ-
či (Šmitek, 2008, 127). Nekateri izmed krajev, ki so se zlasti v drugi polovici
19. stoletja razvijali v turistične destinacije, so bili v preteklosti povezani ozi-
roma je bil njihov nastanek deloma povezan z izgradnjo cerkvenega svetišča
(Opatija, Sv. Lovrenc-Portorož). Vendar njihovega kasnejšega turističnega ra-
zvoja ne povezujemo z romarsko preteklostjo, ker so za turistično dejavnost
pomembno vlogo igrala zlasti medicinska odkritja; so pa kljub temu bili v do-
ločeni meri poznani kot verski kraji.
Božjepotništvo nastopa kot množični pojav že veliko pred nastankom
modernega turizma in kasnejšo širitvijo dostopnosti turističnih storitev na
10 V času križarskih vojn so tudi križarji, seveda za plačilo, organizirali romanja v Jeruzalem,
Betlehem in Nazaret, kamor so romarje odpeljali z ladjo in jim do svetih krajev nudili tudi vojaško
spremstvo vitezov.
11 Za manj premožne so včasih priskrbeli tudi ugodnejše tarife (Kosi, 1998).
12 Dogovor o tem, da bodo prepovedali, da bi eno ali drugo pristanišče vabilo romarje na svoje ladje,
če bosta obe mesti na to pristali (Kandler, 1846–1852, vol. IV, 984, 3. novembre 1423, Il Comune
di Trieste scrive al Podestà di Capodistria promettendo non deviare i Romipeti da Capodistria,
qualor si osservi reciprocità; il Podestà raccomanderebbe Trieste al Doge di Venezia): »Nos non
permittator aliquem ire amplius ad persuadendum et Inducendum ipsos Romipetas q. huc Tergestum venirent,
qui uti q. Vri. a Vestra Spectabilitate similiter ad stratam ire non permitterent«.
36
jala prevoz in vodene oglede po svetih krajih,10 kar je pomenilo organizirano
ponudbo storitev, ki so si jo lahko privoščili le premožnejši.11 V pristaniščih so
skrbeli tudi za nadzor romarskega prometa, opremo in vzdrževanje ladij, na-
menjenih romarjem (Kosi, 1998). Od vseh teh dejavnosti so imela pristanišča
očitno znatne finančne koristi, saj je med njimi večkrat prihajalo do konku-
renčnih sporov. Poleg ladjarjev so potovalne storitve nudili tudi drugi. V 16.
stoletju zasledimo podjetnike – kočijaže, ki so skrbeli za prevoze po kopnem.
Koristniki njihove ponudbe so bili zlasti grandtouristi (bilo je namreč ceneje
in hitreje kot z lastnim prevozom).
Pomembna romarska pot je od vzhoda in severovzhoda peljala preko
slovenskega ozemlja k pristaniščem Trst, Koper (glej Žitko, 2015, 43) in Poreč.
Jadranska pristanišča so predstavljala tranzitno točko romarjev. Najhitrejši in
najlažji način za potovanje, zlasti proti Rimu in drugim italijanskim sredi-
ščem, je bil ravno preko morja (Kosi, 1998). Pri tem je prihajalo tudi do sporov
med konkurenčnimi pristanišči, kakršen je bil na primer med Koprom in Tr-
stom leta 1423, ki pa je bil uspešno razrešen po diplomatski poti.12
Trst je igral strateško vlogo kot pristanišče in izhodiščna točka tudi za
posamezne itinerarije ter za obisk bližnjih kraških območij (jama Vilenica,
Lipica, Socerbska jama). V bližini Kopra (zaliv Sv. Jerneja pri Ankaranu) se je
nahajalo pristanišče, od koder so skupine romale v Sveto deželo in kjer sta se
nedaleč stran nahajali dve cerkvici, ki sta služili tudi kot romarski počivališ-
či (Šmitek, 2008, 127). Nekateri izmed krajev, ki so se zlasti v drugi polovici
19. stoletja razvijali v turistične destinacije, so bili v preteklosti povezani ozi-
roma je bil njihov nastanek deloma povezan z izgradnjo cerkvenega svetišča
(Opatija, Sv. Lovrenc-Portorož). Vendar njihovega kasnejšega turističnega ra-
zvoja ne povezujemo z romarsko preteklostjo, ker so za turistično dejavnost
pomembno vlogo igrala zlasti medicinska odkritja; so pa kljub temu bili v do-
ločeni meri poznani kot verski kraji.
Božjepotništvo nastopa kot množični pojav že veliko pred nastankom
modernega turizma in kasnejšo širitvijo dostopnosti turističnih storitev na
10 V času križarskih vojn so tudi križarji, seveda za plačilo, organizirali romanja v Jeruzalem,
Betlehem in Nazaret, kamor so romarje odpeljali z ladjo in jim do svetih krajev nudili tudi vojaško
spremstvo vitezov.
11 Za manj premožne so včasih priskrbeli tudi ugodnejše tarife (Kosi, 1998).
12 Dogovor o tem, da bodo prepovedali, da bi eno ali drugo pristanišče vabilo romarje na svoje ladje,
če bosta obe mesti na to pristali (Kandler, 1846–1852, vol. IV, 984, 3. novembre 1423, Il Comune
di Trieste scrive al Podestà di Capodistria promettendo non deviare i Romipeti da Capodistria,
qualor si osservi reciprocità; il Podestà raccomanderebbe Trieste al Doge di Venezia): »Nos non
permittator aliquem ire amplius ad persuadendum et Inducendum ipsos Romipetas q. huc Tergestum venirent,
qui uti q. Vri. a Vestra Spectabilitate similiter ad stratam ire non permitterent«.
36
