Page 39 - Kavrečič, Petra. 2017. Turizem v Avstrijskem primorju. 2., dopolnjena elektronska izdaja. Založba Univerze na Primorskem, Koper
P. 39
»prototurizem« ...
nižje družbene sloje. Za odhod na božjo pot in samo romanje je bila potreb-
na precejšnja organizacija. Ob romarskih poteh in središčih so se pojavile na-
mestitvena infrastruktura in gostilne, že sam potek potovanja je bilo potreb-
no organizirati (Paloscia, 2005, 172–174). Romar je na poti lahko sklepal tudi
kupčije in trgoval ter kupoval lokalne izdelke, ki jih je doma hranil kot spo-
min na potovanje. Vendar v tej fazi in obliki vseeno ne moremo govoriti o tu-
rizmu ali množičnemu turizmu v današnjem pomenu besede v smislu termi-
nologije, ki označuje značilnosti in razsežnosti pojava od 19. stoletja dalje, saj
»turizem« v našem primeru ne nastopa kot samostojna dejavnost, ki je sama
sebi namen in ki bi s svojimi storitvami zadovoljevala določene potrebe po
storitvah na trgu.
Med predhodne oblike turizma uvrščamo tudi Grand Tour.13 Mnenja o
samem začetku pojava so si različna. Nekateri pojasnjujejo, da se je prehod od
verskega do profanega popotnika zgodil leta 1534 z dokončno ločitvijo angle-
ške cerkve od rimokatoliške, ko naj bi se duhovni romar spremenil v profane-
ga »turista«. Drugi pa začetek pojava uvrščajo šele v sredino 17. ali začetek 18.
stoletja. Ravno tako so si nasprotujoča mnenja o zatonu pojava, ki ga postav-
ljajo v obdobje francoskih revolucionarnih vojn (1792–1802)14 ali pa ga pove-
zujejo s prihodom železnice, povečanim številom popotnikov srednjega sloja
ali spremembami na kulturnem nivoju (Towner, 1985, 300). Ne glede na nje-
govo periodizacijo je obveljala interpretacija, da se je Grand Tour razvil pod
vplivom humanistične misli, ki je poudarjala nov pogled na svet in spreme-
njen odnos do boga. Ob širjenju novih idej in nove percepcije posameznika se
je pozornost usmerila k raziskovanju (antične) umetnosti, kulture in znano-
sti, ki so v življenju aristokratov pridobile novo vlogo.
Grand Tour je bil večletno potovanje za izobraževanje z namenom kul-
turne formacije ter osvojitve znanstvenega in umetniškega znanja mladih po-
tomcev iz plemiških družin. Predstavljal je nekakšen rite de passage, torej ri-
tual prehoda, ki ga je mladenič moral opraviti pred vstopom v odraslo dobo.
Pomenil je nekakšno potovalno šolo, ki je bila »namenjena moralnemu in
estetskemu izpopolnjevanju mladih gentlemanov« (Carmichael, 1991, 41).
13 Izraz Grand Tour se je pojavi v literaturi o potovanjih z delom Richard Lasselsa, The Voyge of Italy, or
a Compleat Journey through Italy iz leta 1670, čeprav je bil v uporabi že pred tem. Prvič se je uporabil za
potovanje lorda Granbornea v Francijo leta 1636. Izraz »Tour« je pomenil krožno potovanje, torej
pot, ki se je začela in končala v istem kraju (De Seta, 1997, 137–38).
14 De Seta zaton Grand Toura postavlja v čas napoleonskih vojn, ki so za določeno obdobje dejansko
preprečile potovanje Angležev v Evropo. Seveda pa je potrebno upoštevati, da »grandtouristi«
niso bili le Angleži, ampak tudi z zahoda in vzhoda Evrope (glej Bracewell, op. 22). Po tem
obdobju se je potovanje nadaljevalo, vendar se je pričelo novo obdobje, in sicer letovanje oziroma
počitnikovanje (De Seta, 1997, 261; Battilani, 2009, 91) ter zametki modernega turizma.
37
nižje družbene sloje. Za odhod na božjo pot in samo romanje je bila potreb-
na precejšnja organizacija. Ob romarskih poteh in središčih so se pojavile na-
mestitvena infrastruktura in gostilne, že sam potek potovanja je bilo potreb-
no organizirati (Paloscia, 2005, 172–174). Romar je na poti lahko sklepal tudi
kupčije in trgoval ter kupoval lokalne izdelke, ki jih je doma hranil kot spo-
min na potovanje. Vendar v tej fazi in obliki vseeno ne moremo govoriti o tu-
rizmu ali množičnemu turizmu v današnjem pomenu besede v smislu termi-
nologije, ki označuje značilnosti in razsežnosti pojava od 19. stoletja dalje, saj
»turizem« v našem primeru ne nastopa kot samostojna dejavnost, ki je sama
sebi namen in ki bi s svojimi storitvami zadovoljevala določene potrebe po
storitvah na trgu.
Med predhodne oblike turizma uvrščamo tudi Grand Tour.13 Mnenja o
samem začetku pojava so si različna. Nekateri pojasnjujejo, da se je prehod od
verskega do profanega popotnika zgodil leta 1534 z dokončno ločitvijo angle-
ške cerkve od rimokatoliške, ko naj bi se duhovni romar spremenil v profane-
ga »turista«. Drugi pa začetek pojava uvrščajo šele v sredino 17. ali začetek 18.
stoletja. Ravno tako so si nasprotujoča mnenja o zatonu pojava, ki ga postav-
ljajo v obdobje francoskih revolucionarnih vojn (1792–1802)14 ali pa ga pove-
zujejo s prihodom železnice, povečanim številom popotnikov srednjega sloja
ali spremembami na kulturnem nivoju (Towner, 1985, 300). Ne glede na nje-
govo periodizacijo je obveljala interpretacija, da se je Grand Tour razvil pod
vplivom humanistične misli, ki je poudarjala nov pogled na svet in spreme-
njen odnos do boga. Ob širjenju novih idej in nove percepcije posameznika se
je pozornost usmerila k raziskovanju (antične) umetnosti, kulture in znano-
sti, ki so v življenju aristokratov pridobile novo vlogo.
Grand Tour je bil večletno potovanje za izobraževanje z namenom kul-
turne formacije ter osvojitve znanstvenega in umetniškega znanja mladih po-
tomcev iz plemiških družin. Predstavljal je nekakšen rite de passage, torej ri-
tual prehoda, ki ga je mladenič moral opraviti pred vstopom v odraslo dobo.
Pomenil je nekakšno potovalno šolo, ki je bila »namenjena moralnemu in
estetskemu izpopolnjevanju mladih gentlemanov« (Carmichael, 1991, 41).
13 Izraz Grand Tour se je pojavi v literaturi o potovanjih z delom Richard Lasselsa, The Voyge of Italy, or
a Compleat Journey through Italy iz leta 1670, čeprav je bil v uporabi že pred tem. Prvič se je uporabil za
potovanje lorda Granbornea v Francijo leta 1636. Izraz »Tour« je pomenil krožno potovanje, torej
pot, ki se je začela in končala v istem kraju (De Seta, 1997, 137–38).
14 De Seta zaton Grand Toura postavlja v čas napoleonskih vojn, ki so za določeno obdobje dejansko
preprečile potovanje Angležev v Evropo. Seveda pa je potrebno upoštevati, da »grandtouristi«
niso bili le Angleži, ampak tudi z zahoda in vzhoda Evrope (glej Bracewell, op. 22). Po tem
obdobju se je potovanje nadaljevalo, vendar se je pričelo novo obdobje, in sicer letovanje oziroma
počitnikovanje (De Seta, 1997, 261; Battilani, 2009, 91) ter zametki modernega turizma.
37
