Page 40 - Kavrečič, Petra. 2017. Turizem v Avstrijskem primorju. 2., dopolnjena elektronska izdaja. Založba Univerze na Primorskem, Koper
P. 40
turizem v avstrijskem primorju
Potovanje je simboliziralo neke vrste umetnost elitnega družbenega razreda.
Mladi plemiči niso potovali sami, spremljali so jih mentorji oziroma učite-
lji, z njimi je potovala tudi služinčad. Včasih so v krajih, kjer so se zadrževa-
li dlje časa, najemali tamkajšnje sluge, ki so skrbeli za njihove potrebe. Grand
Tour je bil takorekoč zapovedan, nujen ritual za ugledne člane visoke družbe.
Najprej se je pojavil v Angliji in se nato širil tudi na celinsko Evropo (tako na
zahod kot vzhod). Na izobraževalno pot so se navadno odpravljali mladi fan-
tje med dvajsetim in petindvajsetim letom starosti, dekleta so bila za ta ritual
prikrajšana. Na potovanju so mladeniči pridobili številna nova znanja, ki so
jim omogočila osebnostno rast, saj naj bi potovanje obogatilo duha, pripomo-
glo k pravilni presoji in preseganju predsodkov ter izoblikovalo manire, ki so
označevale popolnega gentlemana (Boyer, 1997, 28). Ti dve značilnosti, uče-
nje in opazovanje, sta grandtouriste ločevali od romarjev (De Seta, 1997, 130).
Pojav, ki je bil sprva značilnost aristokratskih krogov, se je od druge po-
lovice 17. stoletja širil na visoko buržoazijo, umetnike, pisatelje in učenjake.15
Razloge za potovanje prepoznamo v iskanju znanja, izobrazbe, kasneje tudi
v zbiranju umetnin. Mladi potomci pomembnih plemiških družin so se na
svojem dolgoletnem potovanju učili in urili v različnih veščinah. V posebnih
akademijah so se učili jahanja in sabljanja ter drugih veščin, znanj in spret-
nosti. (Boyer, 1997, 28). V zgodovinopisju pogosto zasledimo idealizirano po-
dobo Grand Toura, na njegove pomanjkljivosti pa so opozarjali že sodobni-
ki, saj je mladenič na poti sicer res videl veliko, ampak tega ni doumel; pozabil
je svoj jezik, drugih se ni naučil, osvojil pa je vse krščanske pregrehe (Boyer,
1997, 28–29).
»Klasični« itinerarij denimo angleškega16 aristokrata je predvidel pot iz
Velike Britanije proti Franciji in Italiji, kar je takrat pomenilo od Genove do
Turina, Firenc in Siene, za božič in novo leto v Rim, nato do juga v Neapelj,
ki je za grandtourista predstavljal skrajni jug, mejo s civilizacijo. Od tod je pot
vodila nazaj na sever do Emilije in Veneta – Ferrara, Padove, Benetk (najpo-
gosteje v času karnevala), Vicenze in Verone. Na svoji poti proti domu se je
plemič navadno vračal preko Nemčije in Holandije (De Seta, 1997, 144–45;
Towner, 1985). Zgodilo se je, da so grandtouristi zaradi različnih dejavnikov
(politične krize, vojne) »zašli« z načrtovane na drugo pot. V takem primeru
so obiskali tudi druge kraje.
15 Med najbolj znane »grandtouriste« sodijo filozofa C. L. Montesqueja in M. Montaigneja, ki se je
zdravil v italijanskih termah, ali pisec W. Goethe.
16 Grand Tour se je najprej pojavil v Angliji, zato na tem mestu kot primer navajamo angleški
itinerarij.
38
Potovanje je simboliziralo neke vrste umetnost elitnega družbenega razreda.
Mladi plemiči niso potovali sami, spremljali so jih mentorji oziroma učite-
lji, z njimi je potovala tudi služinčad. Včasih so v krajih, kjer so se zadrževa-
li dlje časa, najemali tamkajšnje sluge, ki so skrbeli za njihove potrebe. Grand
Tour je bil takorekoč zapovedan, nujen ritual za ugledne člane visoke družbe.
Najprej se je pojavil v Angliji in se nato širil tudi na celinsko Evropo (tako na
zahod kot vzhod). Na izobraževalno pot so se navadno odpravljali mladi fan-
tje med dvajsetim in petindvajsetim letom starosti, dekleta so bila za ta ritual
prikrajšana. Na potovanju so mladeniči pridobili številna nova znanja, ki so
jim omogočila osebnostno rast, saj naj bi potovanje obogatilo duha, pripomo-
glo k pravilni presoji in preseganju predsodkov ter izoblikovalo manire, ki so
označevale popolnega gentlemana (Boyer, 1997, 28). Ti dve značilnosti, uče-
nje in opazovanje, sta grandtouriste ločevali od romarjev (De Seta, 1997, 130).
Pojav, ki je bil sprva značilnost aristokratskih krogov, se je od druge po-
lovice 17. stoletja širil na visoko buržoazijo, umetnike, pisatelje in učenjake.15
Razloge za potovanje prepoznamo v iskanju znanja, izobrazbe, kasneje tudi
v zbiranju umetnin. Mladi potomci pomembnih plemiških družin so se na
svojem dolgoletnem potovanju učili in urili v različnih veščinah. V posebnih
akademijah so se učili jahanja in sabljanja ter drugih veščin, znanj in spret-
nosti. (Boyer, 1997, 28). V zgodovinopisju pogosto zasledimo idealizirano po-
dobo Grand Toura, na njegove pomanjkljivosti pa so opozarjali že sodobni-
ki, saj je mladenič na poti sicer res videl veliko, ampak tega ni doumel; pozabil
je svoj jezik, drugih se ni naučil, osvojil pa je vse krščanske pregrehe (Boyer,
1997, 28–29).
»Klasični« itinerarij denimo angleškega16 aristokrata je predvidel pot iz
Velike Britanije proti Franciji in Italiji, kar je takrat pomenilo od Genove do
Turina, Firenc in Siene, za božič in novo leto v Rim, nato do juga v Neapelj,
ki je za grandtourista predstavljal skrajni jug, mejo s civilizacijo. Od tod je pot
vodila nazaj na sever do Emilije in Veneta – Ferrara, Padove, Benetk (najpo-
gosteje v času karnevala), Vicenze in Verone. Na svoji poti proti domu se je
plemič navadno vračal preko Nemčije in Holandije (De Seta, 1997, 144–45;
Towner, 1985). Zgodilo se je, da so grandtouristi zaradi različnih dejavnikov
(politične krize, vojne) »zašli« z načrtovane na drugo pot. V takem primeru
so obiskali tudi druge kraje.
15 Med najbolj znane »grandtouriste« sodijo filozofa C. L. Montesqueja in M. Montaigneja, ki se je
zdravil v italijanskih termah, ali pisec W. Goethe.
16 Grand Tour se je najprej pojavil v Angliji, zato na tem mestu kot primer navajamo angleški
itinerarij.
38
