Page 86 - Kavrečič, Petra. 2017. Turizem v Avstrijskem primorju. 2., dopolnjena elektronska izdaja. Založba Univerze na Primorskem, Koper
P. 86
turizem v avstrijskem primorju
sopotniki najel voz v Trstu in opisal Koper, Piran, Umag, Poreč, Rovinj in
Pulj (Levental, 1989). Pockocke in Jeremiah Milles sta si v bližini Trsta ogle-
dala Socerbsko jamo. Zanimala sta se tudi za ostaline antike in se odpeljala
do obalnih istrskih mest, Kopra, stare Aegide in srednjeveškega Justinopoli-
ja, otoka, ki ga s celino povezujeta most in nasip. Pockocke opisuje, kako sta v
Umagu opazila star napis, v Piranu opiše krstilnico z vodnjakom, na katerem
je uprizorjen kupid, ki jaha delfina. V Poreču, starem Parentiumu, sta iska-
la antične spomenike in opazila, da so bili marmorni napisi vrženi v morje,
kjer so se poškodovali.8 Obiskala sta Rovinj, gosto naseljeno mesto z živahno
trgovino, vinom in oljem, v bližnjem Sv. Andreju pa omenila benediktinski
samostan (Levental, 1989, 207–08). Podobno kot Milles tudi Thomas Alla-
son naslednje stoletje (1819) opisuje Istro in Dalmacijo kot območje, bogato z
umetnostjo, vendar se žalosti nad ravnodušnostjo, s katero postopajo po spo-
menikih. Wheler piše o Pulju kot o enem najstarejših istrskih mest z varnim
in velikim pristaniščem, ki je zaprto z vseh strani. Posebej omeni areno, slavo-
lok in Avgustov tempelj (Levental, 1989, 155).
Tudi domači popotniki in obiskovalci so na svojih potovanjih opisovali
potek poti in za seboj puščali zapise in dnevnike. Rossetti, ki je spremljal ško-
fa Millerja ob njegovi vizitaciji leta 1693, je v svojem opisu med drugim zabe-
ležil tudi zanimivosti, kakor na primer Socerb z gradom, jamo in s čudovi-
tim razgledom na Koper, Milje in Izolo, jamo v Škocjanu, kobilarno v Lipici,
Predjamo in zdravilni žvepleni vrelec v dolini Zrenja (Durissini, 1998).9
V predindustrijski dobi se kot dejavniki privlačnosti v obalnih mestih
kažejo predvsem kulturno-zgodovinske znamenitosti, čeprav se že v 13. stole-
tju omenjajo nekatere naravne danosti območja, ki bi lahko potencialno pri-
vabile obiskovalce. Benediktinci iz samostana sv. Lovrenca v Bernardinu so
domnevno s solinskim blatom in slanico zdravili obolele za revmatizmi in
vnetji. Uporabo blata in slanice kasneje omenja tudi novigrajski škof Tomma-
sini, ko naj bi si romarji obolele dele telesa mazali s temi morskimi produkti.
Tommasini zdravilno funkcijo pripisuje tudi žvepleni vodi v Sv. Štefanu, kar
potrdi tudi tržaški škof oziroma njegov sopotnik ob vizitaciji po škofiji leta
1693. Uporaba naravnih danosti v zdravilne namene pa je bila najverjetneje lo-
kalnega značaja, saj navedb s strani tujih popotnikov (vsaj do domnevne upo-
rabe žveplene vode francoskih vojakov) nismo zasledili. Ti dejavniki privlač-
nosti so v ospredje prišli šele v fazi modernega turizma.
8 Milles v pismu 24. julija 1737 zaničljivo piše, da so nevedni ljudje odlagali marmorne napise na
obalo, kjer so se poškodovali in postali nečitljivi (Carmichael, 1991, 43).
9 »Verso la valle a piè di questo Monte scaturisce un acqua bolente sulfurea che risana con meraviglia
doglie, rogne, et simili infermità« (Durissini, 1998, 157).
84
sopotniki najel voz v Trstu in opisal Koper, Piran, Umag, Poreč, Rovinj in
Pulj (Levental, 1989). Pockocke in Jeremiah Milles sta si v bližini Trsta ogle-
dala Socerbsko jamo. Zanimala sta se tudi za ostaline antike in se odpeljala
do obalnih istrskih mest, Kopra, stare Aegide in srednjeveškega Justinopoli-
ja, otoka, ki ga s celino povezujeta most in nasip. Pockocke opisuje, kako sta v
Umagu opazila star napis, v Piranu opiše krstilnico z vodnjakom, na katerem
je uprizorjen kupid, ki jaha delfina. V Poreču, starem Parentiumu, sta iska-
la antične spomenike in opazila, da so bili marmorni napisi vrženi v morje,
kjer so se poškodovali.8 Obiskala sta Rovinj, gosto naseljeno mesto z živahno
trgovino, vinom in oljem, v bližnjem Sv. Andreju pa omenila benediktinski
samostan (Levental, 1989, 207–08). Podobno kot Milles tudi Thomas Alla-
son naslednje stoletje (1819) opisuje Istro in Dalmacijo kot območje, bogato z
umetnostjo, vendar se žalosti nad ravnodušnostjo, s katero postopajo po spo-
menikih. Wheler piše o Pulju kot o enem najstarejših istrskih mest z varnim
in velikim pristaniščem, ki je zaprto z vseh strani. Posebej omeni areno, slavo-
lok in Avgustov tempelj (Levental, 1989, 155).
Tudi domači popotniki in obiskovalci so na svojih potovanjih opisovali
potek poti in za seboj puščali zapise in dnevnike. Rossetti, ki je spremljal ško-
fa Millerja ob njegovi vizitaciji leta 1693, je v svojem opisu med drugim zabe-
ležil tudi zanimivosti, kakor na primer Socerb z gradom, jamo in s čudovi-
tim razgledom na Koper, Milje in Izolo, jamo v Škocjanu, kobilarno v Lipici,
Predjamo in zdravilni žvepleni vrelec v dolini Zrenja (Durissini, 1998).9
V predindustrijski dobi se kot dejavniki privlačnosti v obalnih mestih
kažejo predvsem kulturno-zgodovinske znamenitosti, čeprav se že v 13. stole-
tju omenjajo nekatere naravne danosti območja, ki bi lahko potencialno pri-
vabile obiskovalce. Benediktinci iz samostana sv. Lovrenca v Bernardinu so
domnevno s solinskim blatom in slanico zdravili obolele za revmatizmi in
vnetji. Uporabo blata in slanice kasneje omenja tudi novigrajski škof Tomma-
sini, ko naj bi si romarji obolele dele telesa mazali s temi morskimi produkti.
Tommasini zdravilno funkcijo pripisuje tudi žvepleni vodi v Sv. Štefanu, kar
potrdi tudi tržaški škof oziroma njegov sopotnik ob vizitaciji po škofiji leta
1693. Uporaba naravnih danosti v zdravilne namene pa je bila najverjetneje lo-
kalnega značaja, saj navedb s strani tujih popotnikov (vsaj do domnevne upo-
rabe žveplene vode francoskih vojakov) nismo zasledili. Ti dejavniki privlač-
nosti so v ospredje prišli šele v fazi modernega turizma.
8 Milles v pismu 24. julija 1737 zaničljivo piše, da so nevedni ljudje odlagali marmorne napise na
obalo, kjer so se poškodovali in postali nečitljivi (Carmichael, 1991, 43).
9 »Verso la valle a piè di questo Monte scaturisce un acqua bolente sulfurea che risana con meraviglia
doglie, rogne, et simili infermità« (Durissini, 1998, 157).
84
