Page 85 - Kavrečič, Petra. 2017. Turizem v Avstrijskem primorju. 2., dopolnjena elektronska izdaja. Založba Univerze na Primorskem, Koper
P. 85
avstrijsko primorje ...
ker niso bila poznana in določena kot del itinerarija bodisi zaradi slabih kopen-
skih prometnih povezav, pa tudi ker je bila Istra vrsto stoletij razdeljena med dve
velesili, ki sta se potegovali za to ozemlje in si ga delili (Benetke in Habsburža-
ni);4 to sicer ne pomeni, da jih v tem prostoru tudi ne srečamo. Kraški rob Istre
in Kras, ki je bil zaradi posebnosti tamkajšnjih naravnih pojavov deležen večje-
ga interesa raziskovalcev in avanturistov, so najpogosteje obiskovali popotniki,
ki so potovali po kopnem v smeri Dunaj–Gradec–Trst. Ustaljene cestne pove-
zave so v večini primerov peljale preko Krasa na Dunaj ali v Trst ter preko Pivke
proti Reki in Dalmaciji. Na tranzitnejši značaj območja kažejo tudi skopi opisi
popotnikov, ki so potovali preko teh krajev (Carmichael, 1991).
Večjo prehodnost je opaziti v jadranskih pristaniščih, kjer so se popot-
niki,5 ki so potovali po ozemlju beneške republike ter iz Benetk proti Dalma-
ciji in Levantu, na poti ustavljali. Pri opisih srečamo krajše zabeležke o Ko-
pru, Pulju in Rovinju, ki so bila predvsem tranzitna območja za romarske poti
ter popotnike, ki so potovali proti jugu in vzhodu. William Lithgow, deni-
mo, je bil leta 1609 na poti iz Benetk proti Dalmaciji zaradi slabega vremena
in močnega vetra prisiljen pristati v poreškem pristanišču. Obalno območje
Istre, piše, pripada Beneški republiki, kraji so bogati z žitom, vinom in različ-
nimi vrstami sadja. Koper (Justinopoli) naj bi videl nedaleč od pristanišča in
ga opiše kot mesto v slabem stanju (ruševine), ki je nekdaj bilo pomembno,6 a
sedaj propada. Ko je veter pojenjal, so z ladjo nadaljevali pot proti Brionom in
Kvarnerju (Levental, 1989, 66). Podobno se je zgodilo z ladjo, na kateri je po-
toval George Wheler iz Benetk proti Grčiji leta 1675, ki se je morala zaradi ve-
tra zasidrati v Pulju in je pot nadaljevala šele naslednji popoldan. Na poti iz
Benetk proti Jadranu so z ladjo pristali na istrski obali, na otoku sv. Andreja
(danes Crveni otok), kjer je bil samo frančiškanski samostan (Levental, 1989,
154). Na malem otoku ni bilo najti veliko zabave, zato se je odločil, da bo na-
biral posamezne vrste rastlin.7 V Pulju so večino popotnikov, med njimi tudi
Whelerja, Vernonsa, Pockocka in Millesa, najbolj očarali amfiteater (arena),
slavolok in Avgustovo svetišče. Richard Pockocke, ki je slovenske kraje obi-
skal v letih 1736 in 1737, je v želji po ogledu tamkajšnjih obmorskih krajev s
4 Polotok je bil razdeljen na habsburški in beneški del vse do konca 18. oziroma 19. stoletja. Na tem
območju so v 15., 16. in 17. stoletju potekali stalni spopadi med tema dvema silama (vojna med
Trstom in Koprom 1463 ter beneško-habsburški vojni 1508–1516 in 1615–1617).
5 Proti vzhodu, Jeruzalemu, so potovali tudi romarji.
6 Zgodovina beneške prevlade nad Koprom se v grobem deli na dve obdobji, in sicer od konca
13. do sredine 16. ter od sredine 16. do začetka 19. stoletja. Prvo velja za obdobje gospodarske in
demografske rasti, drugo pa za obdobje stagnacije tako na gospodarskem kot socialnem področju
(Žitko, 2015, 39).
7 Nabral naj bi šestnajst vrst zelišč, ki jih ni našel niti v Franciji in Italiji (Levental, 1989, 154).
83
ker niso bila poznana in določena kot del itinerarija bodisi zaradi slabih kopen-
skih prometnih povezav, pa tudi ker je bila Istra vrsto stoletij razdeljena med dve
velesili, ki sta se potegovali za to ozemlje in si ga delili (Benetke in Habsburža-
ni);4 to sicer ne pomeni, da jih v tem prostoru tudi ne srečamo. Kraški rob Istre
in Kras, ki je bil zaradi posebnosti tamkajšnjih naravnih pojavov deležen večje-
ga interesa raziskovalcev in avanturistov, so najpogosteje obiskovali popotniki,
ki so potovali po kopnem v smeri Dunaj–Gradec–Trst. Ustaljene cestne pove-
zave so v večini primerov peljale preko Krasa na Dunaj ali v Trst ter preko Pivke
proti Reki in Dalmaciji. Na tranzitnejši značaj območja kažejo tudi skopi opisi
popotnikov, ki so potovali preko teh krajev (Carmichael, 1991).
Večjo prehodnost je opaziti v jadranskih pristaniščih, kjer so se popot-
niki,5 ki so potovali po ozemlju beneške republike ter iz Benetk proti Dalma-
ciji in Levantu, na poti ustavljali. Pri opisih srečamo krajše zabeležke o Ko-
pru, Pulju in Rovinju, ki so bila predvsem tranzitna območja za romarske poti
ter popotnike, ki so potovali proti jugu in vzhodu. William Lithgow, deni-
mo, je bil leta 1609 na poti iz Benetk proti Dalmaciji zaradi slabega vremena
in močnega vetra prisiljen pristati v poreškem pristanišču. Obalno območje
Istre, piše, pripada Beneški republiki, kraji so bogati z žitom, vinom in različ-
nimi vrstami sadja. Koper (Justinopoli) naj bi videl nedaleč od pristanišča in
ga opiše kot mesto v slabem stanju (ruševine), ki je nekdaj bilo pomembno,6 a
sedaj propada. Ko je veter pojenjal, so z ladjo nadaljevali pot proti Brionom in
Kvarnerju (Levental, 1989, 66). Podobno se je zgodilo z ladjo, na kateri je po-
toval George Wheler iz Benetk proti Grčiji leta 1675, ki se je morala zaradi ve-
tra zasidrati v Pulju in je pot nadaljevala šele naslednji popoldan. Na poti iz
Benetk proti Jadranu so z ladjo pristali na istrski obali, na otoku sv. Andreja
(danes Crveni otok), kjer je bil samo frančiškanski samostan (Levental, 1989,
154). Na malem otoku ni bilo najti veliko zabave, zato se je odločil, da bo na-
biral posamezne vrste rastlin.7 V Pulju so večino popotnikov, med njimi tudi
Whelerja, Vernonsa, Pockocka in Millesa, najbolj očarali amfiteater (arena),
slavolok in Avgustovo svetišče. Richard Pockocke, ki je slovenske kraje obi-
skal v letih 1736 in 1737, je v želji po ogledu tamkajšnjih obmorskih krajev s
4 Polotok je bil razdeljen na habsburški in beneški del vse do konca 18. oziroma 19. stoletja. Na tem
območju so v 15., 16. in 17. stoletju potekali stalni spopadi med tema dvema silama (vojna med
Trstom in Koprom 1463 ter beneško-habsburški vojni 1508–1516 in 1615–1617).
5 Proti vzhodu, Jeruzalemu, so potovali tudi romarji.
6 Zgodovina beneške prevlade nad Koprom se v grobem deli na dve obdobji, in sicer od konca
13. do sredine 16. ter od sredine 16. do začetka 19. stoletja. Prvo velja za obdobje gospodarske in
demografske rasti, drugo pa za obdobje stagnacije tako na gospodarskem kot socialnem področju
(Žitko, 2015, 39).
7 Nabral naj bi šestnajst vrst zelišč, ki jih ni našel niti v Franciji in Italiji (Levental, 1989, 154).
83
