Page 88 - Kavrečič, Petra. 2017. Turizem v Avstrijskem primorju. 2., dopolnjena elektronska izdaja. Založba Univerze na Primorskem, Koper
P. 88
turizem v avstrijskem primorju
21). Omembo kraja zasledimo okrog leta 1600, na podlagi zapisov novigraj-
skega škofa Giacoma Tommasinija, ki je pisal o žvepleni vodi, ki je služila tudi
za beljenje lana in konoplje (Ghersa, 1884, 25). O termalni vodi v Sv. Štefanu
na začetku 19. stoletja piše Girolamo Agapito v svojih opisih, kjer omenja, da
je voda stalno tekoča in kristalno čista ter da se iz mase hlapov dviguje in širi
vojn po gnilih jajcih. Agapito kritično oceni zapuščen in neurejen termalni
izvir ter nezainteresiranost lastnikov po ureditvi kopališča, kar se spremeni z
letom 1817, čeprav v termah še naprej vladajo pomanjkljive higienske razmere
(Agapito, 1823, 158–59).3 Naslednjo omembo najdemo v reviji Archeografo tri-
estino iz leta 1830, kjer je omenjeno, da se v bližini Zrenja nahaja topla žveple-
na voda, ki zdravi številne bolezni (Benussi, 1888, 21).4 O termalnem izviru
piše tudi Tommasini v svojih »Zgodovinskih komentarjih o Istri« kot o izvi-
ru pod goro v Zrenju, kjer priteka bogat potok žveplene vode, ki ni vroča, kar
dopušča, da si v njej ljudje močijo roke. Voda naj bi zdravilno pomagala proti
ozeblinam, garjam in kožnim boleznim (Tommasini, 1837, 127).5
V času Ilirskih provinc naj bi francoski vojaški zdravnik naročil, da se
termalne bazene nameni zdravljenju garij in drugih bolezni vojakov ter opusti
uporabo vode za beljenje konoplje (Blažević, 1987, 33). Zaradi pomanjkanja in-
frastrukture, ki bi po kopanju nudila nekaj zavetja (pokritih klopi za počitek),
so po kopanju vojaki morali teči po bližnjem travniku. Tovrstno zdravljenje je
bilo po pisanju Benussija zelo uspešno (Benussi, 1888, 22).
Ravno uspehi zdravljenja, ki ga je prakticiral francoski vojaški zdrav-
nik, druga pričevanja o ozdravitvah in pobuda buzetskega zdravnika Osval-
da Zannantonija so pripomogli, da so na območju izvira v zasebni lasti druži-
ne Gravisi iz Kopra leta 1807 kemijsko analizirali vodo in postavili obrat v do
tedaj precej zanemarjenih termah (Ghersa, 1894; La Provincia, 3, 1878, 116).6
3 »Quest’acqua scorre sempre copiosa e limpidissima e dalla massa si vedere alzarsi un vapore che
spande un odore d'uova fracide.«
4 »Vi sono buone acque in molti luoghi, ed in particolare vicino a Sdregna è un'acqua calda sempre
bollente, che ha molto del sulfureo, et sana molti mali« (Relazioni e descrizioni universali e parti-
colari, Archeografo triestino, 2, 1830, 97).
5 »Nella valle di Montona sbocca a piè del monte di Sdregna un rivolo d'acqua sulfurea assai abbon-
dante, qual' è tepida, e fa anche fuori del monte nel piano alcuni piccoli bolli con esalazione sul-
furea man on ardenti, onde comodamente molti si bagnano le mani. Viene sperimentata risanare
doglie vecchie cagionate dal freddo, rogna, e infermità cutanee e simili. In queste acque pongono
li canapi, e lini, che vengono binachissimi in tre giorni, sarebbero sufficienti anche di volgere muli-
ni.«
6 Kakor piše v listu La Provincia, naj bi se termalnega izvira posluževali le prebivalci okoliških krajev
oziroma naj bi tudi oni nanje skoraj pozabili: »o vennero usate soltanto dagli abitanti delle terre vi-
cine, o furono quasi totalmente Ma le acque furono quasi dimenticate da essi ancora. In quel anno
(1807, op. P. K.) appena vennero in pregio per opera specialmente del medico comunale di Pingu-
86
21). Omembo kraja zasledimo okrog leta 1600, na podlagi zapisov novigraj-
skega škofa Giacoma Tommasinija, ki je pisal o žvepleni vodi, ki je služila tudi
za beljenje lana in konoplje (Ghersa, 1884, 25). O termalni vodi v Sv. Štefanu
na začetku 19. stoletja piše Girolamo Agapito v svojih opisih, kjer omenja, da
je voda stalno tekoča in kristalno čista ter da se iz mase hlapov dviguje in širi
vojn po gnilih jajcih. Agapito kritično oceni zapuščen in neurejen termalni
izvir ter nezainteresiranost lastnikov po ureditvi kopališča, kar se spremeni z
letom 1817, čeprav v termah še naprej vladajo pomanjkljive higienske razmere
(Agapito, 1823, 158–59).3 Naslednjo omembo najdemo v reviji Archeografo tri-
estino iz leta 1830, kjer je omenjeno, da se v bližini Zrenja nahaja topla žveple-
na voda, ki zdravi številne bolezni (Benussi, 1888, 21).4 O termalnem izviru
piše tudi Tommasini v svojih »Zgodovinskih komentarjih o Istri« kot o izvi-
ru pod goro v Zrenju, kjer priteka bogat potok žveplene vode, ki ni vroča, kar
dopušča, da si v njej ljudje močijo roke. Voda naj bi zdravilno pomagala proti
ozeblinam, garjam in kožnim boleznim (Tommasini, 1837, 127).5
V času Ilirskih provinc naj bi francoski vojaški zdravnik naročil, da se
termalne bazene nameni zdravljenju garij in drugih bolezni vojakov ter opusti
uporabo vode za beljenje konoplje (Blažević, 1987, 33). Zaradi pomanjkanja in-
frastrukture, ki bi po kopanju nudila nekaj zavetja (pokritih klopi za počitek),
so po kopanju vojaki morali teči po bližnjem travniku. Tovrstno zdravljenje je
bilo po pisanju Benussija zelo uspešno (Benussi, 1888, 22).
Ravno uspehi zdravljenja, ki ga je prakticiral francoski vojaški zdrav-
nik, druga pričevanja o ozdravitvah in pobuda buzetskega zdravnika Osval-
da Zannantonija so pripomogli, da so na območju izvira v zasebni lasti druži-
ne Gravisi iz Kopra leta 1807 kemijsko analizirali vodo in postavili obrat v do
tedaj precej zanemarjenih termah (Ghersa, 1894; La Provincia, 3, 1878, 116).6
3 »Quest’acqua scorre sempre copiosa e limpidissima e dalla massa si vedere alzarsi un vapore che
spande un odore d'uova fracide.«
4 »Vi sono buone acque in molti luoghi, ed in particolare vicino a Sdregna è un'acqua calda sempre
bollente, che ha molto del sulfureo, et sana molti mali« (Relazioni e descrizioni universali e parti-
colari, Archeografo triestino, 2, 1830, 97).
5 »Nella valle di Montona sbocca a piè del monte di Sdregna un rivolo d'acqua sulfurea assai abbon-
dante, qual' è tepida, e fa anche fuori del monte nel piano alcuni piccoli bolli con esalazione sul-
furea man on ardenti, onde comodamente molti si bagnano le mani. Viene sperimentata risanare
doglie vecchie cagionate dal freddo, rogna, e infermità cutanee e simili. In queste acque pongono
li canapi, e lini, che vengono binachissimi in tre giorni, sarebbero sufficienti anche di volgere muli-
ni.«
6 Kakor piše v listu La Provincia, naj bi se termalnega izvira posluževali le prebivalci okoliških krajev
oziroma naj bi tudi oni nanje skoraj pozabili: »o vennero usate soltanto dagli abitanti delle terre vi-
cine, o furono quasi totalmente Ma le acque furono quasi dimenticate da essi ancora. In quel anno
(1807, op. P. K.) appena vennero in pregio per opera specialmente del medico comunale di Pingu-
86
