Page 106 - Uran Maravić, Maja. 2017. Ocenjevanje kakovosti v gostinstvu. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 106
ocenjeva nje k akovosti v gostinst v u
Dejstvo je, da je število kompetentnih ocenjevalcev v Sloveniji nizko in da obstoječi stro-
kovnjaki ne morejo več nastopati v funkciji anonimnih ocenjevalcev, saj jih pozna večina
gostincev. In dejstvo je tudi, da je ravno anonimnost tisto, za kar vsi strokovnjaki menijo,
da je ključnega pomena; sem sodi tudi transparentnost v smislu, da so kriteriji ocenjevanja
javni.
S tem namenom smo tudi podrobno opisali postopek pri Znaku kakovosti ljubljan-
skega turizma, saj bi ta metodologija lahko postala primer dobre prakse, ki bi se prenesla na
nacionalni nivo – predvsem zaradi transparentnosti, kaj se ocenjuje, saj je objavljen ocenje-
valni list, kot tudi zaradi dejstva, da je ocena narejena na osnovi dejanskih obiskov restavra-
cij, v dveh letnih časih in vsaj s strani štirih ocenjevalcev.
Na koncu naj še enkrat ponovimo, da je za mednarodno konkurenčnost Slovenije kot
turistične destinacije bistvenega pomena uvrstitev v mednarodne gastronomske vodnike.
Če potegnemo analogijo s športom: potrebujemo tekmovanja na svetovnih prvenstvih, da
izvemo, kako konkurenčni smo tudi v mednarodnem smislu.
Ali potrebujemo še državno prvenstvo in morda še regionalno, je stvar strateške od-
ločitve. Kot smo že povedali, so mnenja strokovnjakov tu deljena. Sami smo mnenja, da bi
bilo smiselno (zaradi slabe prepoznavnosti slovenske ponudbe na mednarodnih trgih) obli-
kovati tudi Znak kakovosti slovenskega turizma, za katerim bi stala Slovenska turistična
organizacija in/ali Turistično gostinska zbornica Slovenije kot najvišja avtoriteta, ki zago-
tavlja, da se pod to znamko ponuja dejansko tisto, kar je najboljše v Sloveniji. V takšno oce-
njevanje bi bilo smiselno zajeti največ 100 restavracij in gostiln. Razmisliti bi bilo potrebno
tudi o celoviti pokritosti turističnih ponudnikov po vzgledu Malte in Nove Zelandije ter
Znak kakovosti razširiti še na hotele, turistične atrakcije in morda potovalne agencije. Pre-
velika širitev kategorij bi lahko povzročila razvrednotenje samega znaka kakovosti.
Spodbujanje dviga kakovosti ponudnikov
V teoriji in praksi se vedno znova srečujejo s potrebo po stalnem razvoju ponudnikov stori-
tev. To še toliko bolj velja za ponudnike v gostinstvu.
Po mnenju intervjuvanih strokovnjakov iz gostinstva je potrebno več narediti za sam
razvoj kadrov, ki delajo v gostinstvu. Pri tem menijo, da bi bilo smiselno:
– stalno promovirati in populizirati poklice v gostinstvu,
– izboljšati izobraževalni sistem,
– spremeniti štipendijsko politiko,
– subvencionirati zaposlovanje in razvoj mladih kuharjev,
– spodbujati k stalnemu usposabljanju doma in v tujini,
– spodbujati k včlanjevanju v mednarodne organizacije,
– organizirati tekmovanja med kuharji vseh starosti, tudi z nagradno štipendijo za šola-
nje na najuglednejših tujih šolah,
– organizirati tekmovanja v strežbi vseh starosti,
– pomagati pri izboljšavah storitev skozi centre odličnosti in inovacij,
– oblikovati normative dela in standardne delovne postopke ipd.
106
Dejstvo je, da je število kompetentnih ocenjevalcev v Sloveniji nizko in da obstoječi stro-
kovnjaki ne morejo več nastopati v funkciji anonimnih ocenjevalcev, saj jih pozna večina
gostincev. In dejstvo je tudi, da je ravno anonimnost tisto, za kar vsi strokovnjaki menijo,
da je ključnega pomena; sem sodi tudi transparentnost v smislu, da so kriteriji ocenjevanja
javni.
S tem namenom smo tudi podrobno opisali postopek pri Znaku kakovosti ljubljan-
skega turizma, saj bi ta metodologija lahko postala primer dobre prakse, ki bi se prenesla na
nacionalni nivo – predvsem zaradi transparentnosti, kaj se ocenjuje, saj je objavljen ocenje-
valni list, kot tudi zaradi dejstva, da je ocena narejena na osnovi dejanskih obiskov restavra-
cij, v dveh letnih časih in vsaj s strani štirih ocenjevalcev.
Na koncu naj še enkrat ponovimo, da je za mednarodno konkurenčnost Slovenije kot
turistične destinacije bistvenega pomena uvrstitev v mednarodne gastronomske vodnike.
Če potegnemo analogijo s športom: potrebujemo tekmovanja na svetovnih prvenstvih, da
izvemo, kako konkurenčni smo tudi v mednarodnem smislu.
Ali potrebujemo še državno prvenstvo in morda še regionalno, je stvar strateške od-
ločitve. Kot smo že povedali, so mnenja strokovnjakov tu deljena. Sami smo mnenja, da bi
bilo smiselno (zaradi slabe prepoznavnosti slovenske ponudbe na mednarodnih trgih) obli-
kovati tudi Znak kakovosti slovenskega turizma, za katerim bi stala Slovenska turistična
organizacija in/ali Turistično gostinska zbornica Slovenije kot najvišja avtoriteta, ki zago-
tavlja, da se pod to znamko ponuja dejansko tisto, kar je najboljše v Sloveniji. V takšno oce-
njevanje bi bilo smiselno zajeti največ 100 restavracij in gostiln. Razmisliti bi bilo potrebno
tudi o celoviti pokritosti turističnih ponudnikov po vzgledu Malte in Nove Zelandije ter
Znak kakovosti razširiti še na hotele, turistične atrakcije in morda potovalne agencije. Pre-
velika širitev kategorij bi lahko povzročila razvrednotenje samega znaka kakovosti.
Spodbujanje dviga kakovosti ponudnikov
V teoriji in praksi se vedno znova srečujejo s potrebo po stalnem razvoju ponudnikov stori-
tev. To še toliko bolj velja za ponudnike v gostinstvu.
Po mnenju intervjuvanih strokovnjakov iz gostinstva je potrebno več narediti za sam
razvoj kadrov, ki delajo v gostinstvu. Pri tem menijo, da bi bilo smiselno:
– stalno promovirati in populizirati poklice v gostinstvu,
– izboljšati izobraževalni sistem,
– spremeniti štipendijsko politiko,
– subvencionirati zaposlovanje in razvoj mladih kuharjev,
– spodbujati k stalnemu usposabljanju doma in v tujini,
– spodbujati k včlanjevanju v mednarodne organizacije,
– organizirati tekmovanja med kuharji vseh starosti, tudi z nagradno štipendijo za šola-
nje na najuglednejših tujih šolah,
– organizirati tekmovanja v strežbi vseh starosti,
– pomagati pri izboljšavah storitev skozi centre odličnosti in inovacij,
– oblikovati normative dela in standardne delovne postopke ipd.
106
