Page 155 - Lazar, Irena, Aleksander Panjek in Jonatan Vinkler. Ur. 2020. Mikro in makro. Pristopi in prispevki k humanističnim vedam ob dvajsetletnici UP Fakultete za humanistične študije, 1. knjiga. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 155
povsem nenavadno stoletje: humanizem v istr i 16. stoletja
miru bodisi v vojni; velikih časti so deležni tako tisti, ki so dejanja
storili, kot tudi tisti, ki so drugih dejanja opisali. Meni pa se le zdi,
da je, čeprav je pisec zgodovine deležen skromnejše slave kot tisti, ki
jo ustvarja, zgodovino pisati nadvse težko; najprej zato, ker je tre-
ba v besedah enakovredno prikazati dejanja, zatem zato, ker ima
večina grajanje prekrškov za besede zlobe in nevoščljivosti. Kadar
pa omenjaš izjemno krepost in slavo izvrstnih posameznikov, nekaj
kar se vsakomur zdi lahko dosegljivo, to naleti na ravnodušen od-
ziv, kaj več pa celo obvelja za izmišljeno laž.1
Prolog k Jugurtinski vojni:
Po krivem se človeštvo pritožuje zastran svoje narave, češ da ji, šib-
ki in obsojeni na kratek vek, vladajo prej naključja kakor pa kre-
posti. Po tehtnem premisleku namreč ugotoviš prav nasprotno: da
ni večje in imenitnejše stvari in da človeški naravi bolj kakor zmož-
nosti ali časa primanjkuje marljivosti.2
Oba Divova prologa v obliki pisem tematizirata »salustijanske« topo-
se (za natančno primerjavo besedil gl. Pobežin 2016, 90–92). Na tem mes-
tu bi lahko Divu celo očitali, da je povsem neizviren: če se »ni izkazal kot
prevajalec«, se ni izkazal niti kot izviren apologet svojih prevodnih strate-
gij. Salustij je bil pogosto branje (Osmond 1995).
Vendar pa naslanjanje na izbrano literarno predlogo seže globlje.
Salustij je namreč v obeh svojih prologih redefiniral enega najtemeljnejših
pojmov rimskega republikanskega idearija – krepost – in tako bralcu omo-
gočil novo razumevanje tega kardinalnega pojma. Salustijeva redefincija
kreposti (lat. virtus) ruši dotedanje (idealno) razumevanje, ki je sicer kre-
post raztegovalo tudi onkraj modernega koncepta morale, poleg tega pa so
že v pozni republikanski dobi njeno definicijo načenjale različne interpre-
tacije (McDonnell 2006, 271–90).
Dilema, ki jo Salustij razrešuje, je razcep med na videz jasnima anti-
tetičnima paroma »molk – spomin« (memoria – silentium), »telo – razum«
(corpus – ingenium), in se sprašuje, ali je res mogoče doseči slavo in trajen
spomin (gloria in memoria) zgolj na polju posameznikovega javnega udej-
stvovanja (imperium), torej v vojni ali v politiki. Poudarjeno moralistični
Salustijevi (in Divovi) besedili izpostavljata krepost (virtus) v odvisnosti od
človeške narave (natura). Pri tem moramo posebej izpostaviti globoko do-
1 Sall. C. 1.1–1.4. Prevedel G. Pobežin.
2 Sall. Iug. 1.1–2. Prevedel G. Pobežin.
153
miru bodisi v vojni; velikih časti so deležni tako tisti, ki so dejanja
storili, kot tudi tisti, ki so drugih dejanja opisali. Meni pa se le zdi,
da je, čeprav je pisec zgodovine deležen skromnejše slave kot tisti, ki
jo ustvarja, zgodovino pisati nadvse težko; najprej zato, ker je tre-
ba v besedah enakovredno prikazati dejanja, zatem zato, ker ima
večina grajanje prekrškov za besede zlobe in nevoščljivosti. Kadar
pa omenjaš izjemno krepost in slavo izvrstnih posameznikov, nekaj
kar se vsakomur zdi lahko dosegljivo, to naleti na ravnodušen od-
ziv, kaj več pa celo obvelja za izmišljeno laž.1
Prolog k Jugurtinski vojni:
Po krivem se človeštvo pritožuje zastran svoje narave, češ da ji, šib-
ki in obsojeni na kratek vek, vladajo prej naključja kakor pa kre-
posti. Po tehtnem premisleku namreč ugotoviš prav nasprotno: da
ni večje in imenitnejše stvari in da človeški naravi bolj kakor zmož-
nosti ali časa primanjkuje marljivosti.2
Oba Divova prologa v obliki pisem tematizirata »salustijanske« topo-
se (za natančno primerjavo besedil gl. Pobežin 2016, 90–92). Na tem mes-
tu bi lahko Divu celo očitali, da je povsem neizviren: če se »ni izkazal kot
prevajalec«, se ni izkazal niti kot izviren apologet svojih prevodnih strate-
gij. Salustij je bil pogosto branje (Osmond 1995).
Vendar pa naslanjanje na izbrano literarno predlogo seže globlje.
Salustij je namreč v obeh svojih prologih redefiniral enega najtemeljnejših
pojmov rimskega republikanskega idearija – krepost – in tako bralcu omo-
gočil novo razumevanje tega kardinalnega pojma. Salustijeva redefincija
kreposti (lat. virtus) ruši dotedanje (idealno) razumevanje, ki je sicer kre-
post raztegovalo tudi onkraj modernega koncepta morale, poleg tega pa so
že v pozni republikanski dobi njeno definicijo načenjale različne interpre-
tacije (McDonnell 2006, 271–90).
Dilema, ki jo Salustij razrešuje, je razcep med na videz jasnima anti-
tetičnima paroma »molk – spomin« (memoria – silentium), »telo – razum«
(corpus – ingenium), in se sprašuje, ali je res mogoče doseči slavo in trajen
spomin (gloria in memoria) zgolj na polju posameznikovega javnega udej-
stvovanja (imperium), torej v vojni ali v politiki. Poudarjeno moralistični
Salustijevi (in Divovi) besedili izpostavljata krepost (virtus) v odvisnosti od
človeške narave (natura). Pri tem moramo posebej izpostaviti globoko do-
1 Sall. C. 1.1–1.4. Prevedel G. Pobežin.
2 Sall. Iug. 1.1–2. Prevedel G. Pobežin.
153
