Page 26 - Lazar, Irena, Aleksander Panjek in Jonatan Vinkler. Ur. 2020. Mikro in makro. Pristopi in prispevki k humanističnim vedam ob dvajsetletnici UP Fakultete za humanistične študije, 1. knjiga. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 26
mikro in makro: pr istopi in pr ispevki k humanističnim vedam ob dvajsetletnici up fhš
260, 278). Odnosi med domačini in begunci so posebno in zanimivo pog-
lavje, ki pa ga tu ne moremo obravnavati. Povejmo le, da je bilo med lo-
kalnim vaškim in tudi mestnim prebivalstvom na Tržaškem zaznati ne-
zadovoljstvo in nestrpnost do istrskih beguncev, in sicer zaradi njihovega
izrabljanja v politične namene, ki je (poleg mednarodnih) okužilo tudi lo-
kalne družbene odnose, in zaradi tega, ker se je tržaško prebivalstvo čuti-
lo zapostavljeno. Posebno občutljivi so bili, poleg Slovencev, levo in indi-
pendentistično usmerjeni krogi, katerih odnose z italijanskimi oblastmi je
zaznamovalo obojestransko nezaupanje. Množična naselitev begunskega
prebivalstva se je ob utrjevanju etnične meje uporabljala tudi za spodnaša-
nje delavskih političnih sil na Tržaškem. Istrske organizacije in politiki iz
begunskih vrst so imeli močan vpliv na nadaljnje volilne izide ter politično
usmeritev tega prostora.
3. Slovenska politična emigracija
Omenjeno je bilo, da je današnje slovensko zamejstvo v Italiji po drugi sve-
tovni vojni postalo pribežališče slovenskih političnih emigrantov in da so
ti v zamejski stvarnosti zapustili pomemben pečat. Osnovna značilnost
te emigracije je, da so jo skoraj brez izjeme sestavljali izobraženci in med
njimi prodorni kulturni in politični delavci. Za večino sta bili Goriška in
predvsem Tržaška le vmesni postanek na begu pred zmagovalci in komuni-
stično oblastjo. Tu so se namreč ustalili samo nekateri, večina se je po kraj-
šem ali nekajletnem obdobju podala naprej v druge države. Na te odločitve
so vplivali razni dejavniki. Najprej dejstvo, da so že predhodno imeli v na-
črtu druge cilje in so jih tik za mejo ter še prej demarkacijsko črto zadržale
politične razmere in organizacijske ter birokratske težave, s katerimi so se
soočali kot »razseljene osebe« (displaced persons). Drugič, prihodnost Trsta
je bila sprva negotova, saj je bila predmet mednarodnega političnega in di-
plomatskega dogajanja in ni bilo jasno, komu bo mesto pripadlo.
Cona A Julijske krajine in predvsem STO sta bili pomembno območje
delovanja obveščevalnih služb komunističnih oziroma zahodnih ter proti-
komunističnih držav, obenem pa prizorišče ostrih političnih bojev v okvi-
ru te kontrapozicije na lokalni in širši ravni. Slovenski politični emigranti
so bili tarča ne samo političnih pritiskov projugoslovanskih političnih or-
ganizacij in samega lokalnega slovenskega prebivalstva, ki je bilo v večini
naklonjeno NOB in socialistični Jugoslaviji. Prišlo je tudi do ugrabitev in
ubojev s strani jugoslovanskih varnostnih služb. Naklonjenosti niso uživali
niti pri italijanskih oblasteh, ker so ne glede na svetovni nazor številčno in
24
260, 278). Odnosi med domačini in begunci so posebno in zanimivo pog-
lavje, ki pa ga tu ne moremo obravnavati. Povejmo le, da je bilo med lo-
kalnim vaškim in tudi mestnim prebivalstvom na Tržaškem zaznati ne-
zadovoljstvo in nestrpnost do istrskih beguncev, in sicer zaradi njihovega
izrabljanja v politične namene, ki je (poleg mednarodnih) okužilo tudi lo-
kalne družbene odnose, in zaradi tega, ker se je tržaško prebivalstvo čuti-
lo zapostavljeno. Posebno občutljivi so bili, poleg Slovencev, levo in indi-
pendentistično usmerjeni krogi, katerih odnose z italijanskimi oblastmi je
zaznamovalo obojestransko nezaupanje. Množična naselitev begunskega
prebivalstva se je ob utrjevanju etnične meje uporabljala tudi za spodnaša-
nje delavskih političnih sil na Tržaškem. Istrske organizacije in politiki iz
begunskih vrst so imeli močan vpliv na nadaljnje volilne izide ter politično
usmeritev tega prostora.
3. Slovenska politična emigracija
Omenjeno je bilo, da je današnje slovensko zamejstvo v Italiji po drugi sve-
tovni vojni postalo pribežališče slovenskih političnih emigrantov in da so
ti v zamejski stvarnosti zapustili pomemben pečat. Osnovna značilnost
te emigracije je, da so jo skoraj brez izjeme sestavljali izobraženci in med
njimi prodorni kulturni in politični delavci. Za večino sta bili Goriška in
predvsem Tržaška le vmesni postanek na begu pred zmagovalci in komuni-
stično oblastjo. Tu so se namreč ustalili samo nekateri, večina se je po kraj-
šem ali nekajletnem obdobju podala naprej v druge države. Na te odločitve
so vplivali razni dejavniki. Najprej dejstvo, da so že predhodno imeli v na-
črtu druge cilje in so jih tik za mejo ter še prej demarkacijsko črto zadržale
politične razmere in organizacijske ter birokratske težave, s katerimi so se
soočali kot »razseljene osebe« (displaced persons). Drugič, prihodnost Trsta
je bila sprva negotova, saj je bila predmet mednarodnega političnega in di-
plomatskega dogajanja in ni bilo jasno, komu bo mesto pripadlo.
Cona A Julijske krajine in predvsem STO sta bili pomembno območje
delovanja obveščevalnih služb komunističnih oziroma zahodnih ter proti-
komunističnih držav, obenem pa prizorišče ostrih političnih bojev v okvi-
ru te kontrapozicije na lokalni in širši ravni. Slovenski politični emigranti
so bili tarča ne samo političnih pritiskov projugoslovanskih političnih or-
ganizacij in samega lokalnega slovenskega prebivalstva, ki je bilo v večini
naklonjeno NOB in socialistični Jugoslaviji. Prišlo je tudi do ugrabitev in
ubojev s strani jugoslovanskih varnostnih služb. Naklonjenosti niso uživali
niti pri italijanskih oblasteh, ker so ne glede na svetovni nazor številčno in
24
