Page 216 - Lazar, Irena, Aleksander Panjek in Jonatan Vinkler. Ur. 2020. Mikro in makro. Pristopi in prispevki k humanističnim vedam ob dvajsetletnici UP Fakultete za humanistične študije, 1. knjiga. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 216
mikro in makro: pr istopi in pr ispevki k humanističnim vedam ob dvajsetletnici up fhš
gega trajanja (1868–1918). Ne gre za totalno zgodovinsko raziskavo vseh
omemb mejne reke Kolpe, temveč za študijo primera, zasnovano na načelu
»zajemanja« iz »bazena virov«.
1. Predstavitev reke in meje na reki Kolpi
Kolpa pripada črnomorskemu povodju, je desni pritok Save. Ima dež-
no-snežni (mediteranski) rečni režim in spada med kraške reke. Značilno
zanjo je, da v kanjonu prečka visoko kraško planoto Goteniško goro in ni-
zek kraški ravnik Belo krajino. Ker je gladina kraške vode v plitvem krasu
Bele krajine blizu površja, so nižji deli zemljišč ob Kolpi vsako leto poplavl-
jeni. Dolga je 292 km, od tega je na 118 km slovensko-hrvaška mejna reka.
Od sotočja s Čabranko pri Osilnici do Gribelj v Beli krajini teče po ozki do-
lini, kjer je ob reki le tu in tam nekoliko širša naplavna ravnica, na primer
pri Osilnici, Kuželju, med Brodom na Kolpi in Slavskim Lazom, pri Dolu,
Radencih in Vinici. V Beli krajini je zaradi zakraselosti površinska rečna
mreža redka. Vodnata Kolpa teče po obrobju nizkega kraškega ravnika, po-
leg Lahinje z Dobličico pa dobiva vodo le iz izvirov tik ob strugi. Večji po-
plavni območji ob reki sta med Gribljami in Primostkom (skupno približno
400 ha), več na hrvaški strani med Pravutino in Zaluko Lipničko, na naši
strani pa predvsem v zavoju Kolpe pod vasjo Otok. Kolpa razmeroma po-
gosto poplavlja, danes in v preteklosti. Ker je v Metliki vodomerna postaja
od leta 1877, v Radencih pa od leta 1906, je ugotavljanje pogostosti izrednih
obkolpskih poplav zanesljivejše. Največji obseg so imele poplave 6. 12. 1923,
29. 9. 1933 in 3. 12. 1966. Katastrofalne poplave pa so bile verjetno tudi leta
1711, ko je po izjemnih poplavah propadla predelovalnica železa v Čabru
(Komac, Natek in Zorn 2008, 124; Plut 1986, 132).
V zdravorazumskih predstavah mejne reke se rečna struga in mejna
črta ujemata, v pokrajini in kartografskih reprezentacijah pa so med njima
lahko velike razlike. Med elementoma vlada medsebojno razmerje: mej-
na črta je običajno določena na podlagi rečne struge. Poleg tega lahko tudi
mejna črta povratno vpliva na rečno strugo (človekove aktivnosti na reki).
Zaradi meandriranja reke in erozije se reka »ne drži« struge, ki so jo kar-
tografi/geodeti »ujeli« v določenem zgodovinskem trenutku. Mejna črta se
lahko prav tako spreminja zaradi političnih/administrativnih sprememb
(Zajc 2017). Reke so naravni pojavi z lastno dinamiko, ki je ljudje nikoli ne
morejo povsem nadzorovati. Mejne reke so drugačne – so družbeni/poli-
tični koncepti, ki jih ljudje »lepijo« na naravne reke. Po klasični sociološki
definiciji meje, ki jo je zasnoval sociološki klasik Georg Simmel, meja ni
214
gega trajanja (1868–1918). Ne gre za totalno zgodovinsko raziskavo vseh
omemb mejne reke Kolpe, temveč za študijo primera, zasnovano na načelu
»zajemanja« iz »bazena virov«.
1. Predstavitev reke in meje na reki Kolpi
Kolpa pripada črnomorskemu povodju, je desni pritok Save. Ima dež-
no-snežni (mediteranski) rečni režim in spada med kraške reke. Značilno
zanjo je, da v kanjonu prečka visoko kraško planoto Goteniško goro in ni-
zek kraški ravnik Belo krajino. Ker je gladina kraške vode v plitvem krasu
Bele krajine blizu površja, so nižji deli zemljišč ob Kolpi vsako leto poplavl-
jeni. Dolga je 292 km, od tega je na 118 km slovensko-hrvaška mejna reka.
Od sotočja s Čabranko pri Osilnici do Gribelj v Beli krajini teče po ozki do-
lini, kjer je ob reki le tu in tam nekoliko širša naplavna ravnica, na primer
pri Osilnici, Kuželju, med Brodom na Kolpi in Slavskim Lazom, pri Dolu,
Radencih in Vinici. V Beli krajini je zaradi zakraselosti površinska rečna
mreža redka. Vodnata Kolpa teče po obrobju nizkega kraškega ravnika, po-
leg Lahinje z Dobličico pa dobiva vodo le iz izvirov tik ob strugi. Večji po-
plavni območji ob reki sta med Gribljami in Primostkom (skupno približno
400 ha), več na hrvaški strani med Pravutino in Zaluko Lipničko, na naši
strani pa predvsem v zavoju Kolpe pod vasjo Otok. Kolpa razmeroma po-
gosto poplavlja, danes in v preteklosti. Ker je v Metliki vodomerna postaja
od leta 1877, v Radencih pa od leta 1906, je ugotavljanje pogostosti izrednih
obkolpskih poplav zanesljivejše. Največji obseg so imele poplave 6. 12. 1923,
29. 9. 1933 in 3. 12. 1966. Katastrofalne poplave pa so bile verjetno tudi leta
1711, ko je po izjemnih poplavah propadla predelovalnica železa v Čabru
(Komac, Natek in Zorn 2008, 124; Plut 1986, 132).
V zdravorazumskih predstavah mejne reke se rečna struga in mejna
črta ujemata, v pokrajini in kartografskih reprezentacijah pa so med njima
lahko velike razlike. Med elementoma vlada medsebojno razmerje: mej-
na črta je običajno določena na podlagi rečne struge. Poleg tega lahko tudi
mejna črta povratno vpliva na rečno strugo (človekove aktivnosti na reki).
Zaradi meandriranja reke in erozije se reka »ne drži« struge, ki so jo kar-
tografi/geodeti »ujeli« v določenem zgodovinskem trenutku. Mejna črta se
lahko prav tako spreminja zaradi političnih/administrativnih sprememb
(Zajc 2017). Reke so naravni pojavi z lastno dinamiko, ki je ljudje nikoli ne
morejo povsem nadzorovati. Mejne reke so drugačne – so družbeni/poli-
tični koncepti, ki jih ljudje »lepijo« na naravne reke. Po klasični sociološki
definiciji meje, ki jo je zasnoval sociološki klasik Georg Simmel, meja ni
214
