Page 217 - Lazar, Irena, Aleksander Panjek in Jonatan Vinkler. Ur. 2020. Mikro in makro. Pristopi in prispevki k humanističnim vedam ob dvajsetletnici UP Fakultete za humanistične študije, 1. knjiga. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 217
podoba reke kolpe kot mejne reke v slovenskem časopisju
prostorsko dejstvo z družbenimi učinki, ampak družbeno dejstvo, ki se iz-
kazuje v prostoru. Meje imajo dvojni značaj, so posledica historičnih/poli-
tičnih procesov in so hkrati tudi ustvarjalke družbenega reda (Eigmüller in
Voruba 2006, 67). Tudi mejna reka je družbeno dejstvo, vendar jo bistveno
določa »naravna« reka. Zaradi naravnih fluvialnih procesov (spreminjan-
je struge, poplave, presihanja) mejne reke delujejo »same od sebe« in tudi
»govorijo za sebe«, njihova »aktivnost« ima družbene posledice. In obrat-
no, človeška dejavnost učinkuje na reko.
V 19. stoletju je reka Kolpa razmejevala Kranjsko (in habsburške ded-
ne dežele) od provincialne Hrvaške (in Ogrske), vendar ne velo obdobje.
Zaradi ustanovitve Ilirskih provinc je Kolpa leta 1809 izgubila status mejne
reke. Takšno stanje je trajalo tudi prva leta po avstrijski ponovni zasedbi.
Leta 1816 je bilo ustanovljeno Ilirsko kraljestvo, ki pa nikoli ni zaživelo kot
posebna upravna enota. Leta 1822 je cesar Franc zaradi ogrskih pritiskov
ilirsko Hrvaško dokončno vrnil Ogrski oziroma Hrvaški. Med Kranjsko
in provincialno Hrvaško se je zopet pojavila upravno-politična meja z mit-
nicami in s carinskimi uradi (Zajc 2006, 291). Čeprav je imela reka Kolpa
mejni status skoraj na celotnem 118-kilometrskem odseku sodobne »mej-
ne« Kolpe, pa ni razmejevala zgolj Hrvaške in Kranjske. Zaradi marindol-
ske enklave Vojne krajine ob okljuku Kolpe jugozahodno od Metlike je do
1881. v nekaj kilometrih razmejevala tudi ozemlje vojne oblasti od p rovin-
cialne Hrvaške. Po letu 1881 pa na tem odseku ni imela statusa mejne reke.
Narava razmejitve na Kolpi se je v 19. stoletju večkrat spreminjala.
Poleg že omenjenih sprememb v začetku 19. stoletja zaradi napoleonskih
vojn je narava meje na Kolpi doživela dve večji spremembi. Življenje na šta-
jersko/kranjsko-hrvaški meji je v predmarčni dobi zaznamovala predvsem
carinska meja med ogrskimi in ostalimi deli monarhije. V letih 1822–26 so
bile med zahodnimi avstrijskimi deželami dokončno ukinjene vse carin-
ske meje. Leta 1830 je začela delovati Kameralna uprava posrednih davkov,
ki sta ji bila na Kranjskem podrejena tudi urada za obmejno carino in da-
vek od soli v Jesenicah (na Dolenjskem) in Metliki. Pomožni uradi za ob-
mejno carino, davek od soli in ogrsko tridesetino so bili razvrščeni vzdolž
meje dežele Kranjske z ogrskimi deželami v Kostanjevici, Vinici, Osilnici,
Radovici, Gaberjah, Jugorju, Pobrežju, Gribljah, Poljanah, Travi, Babnem
Polju in Kermačini (Keber 2003, 27). Po letu 1836 so bili splošni pogoji pro-
meta čez mejo določeni s posebnim monopolnim redom, ki nam odkriva,
kako je razmejevanje na Kolpi potekalo v praksi (Hepe idr. 2011, 38).
215
prostorsko dejstvo z družbenimi učinki, ampak družbeno dejstvo, ki se iz-
kazuje v prostoru. Meje imajo dvojni značaj, so posledica historičnih/poli-
tičnih procesov in so hkrati tudi ustvarjalke družbenega reda (Eigmüller in
Voruba 2006, 67). Tudi mejna reka je družbeno dejstvo, vendar jo bistveno
določa »naravna« reka. Zaradi naravnih fluvialnih procesov (spreminjan-
je struge, poplave, presihanja) mejne reke delujejo »same od sebe« in tudi
»govorijo za sebe«, njihova »aktivnost« ima družbene posledice. In obrat-
no, človeška dejavnost učinkuje na reko.
V 19. stoletju je reka Kolpa razmejevala Kranjsko (in habsburške ded-
ne dežele) od provincialne Hrvaške (in Ogrske), vendar ne velo obdobje.
Zaradi ustanovitve Ilirskih provinc je Kolpa leta 1809 izgubila status mejne
reke. Takšno stanje je trajalo tudi prva leta po avstrijski ponovni zasedbi.
Leta 1816 je bilo ustanovljeno Ilirsko kraljestvo, ki pa nikoli ni zaživelo kot
posebna upravna enota. Leta 1822 je cesar Franc zaradi ogrskih pritiskov
ilirsko Hrvaško dokončno vrnil Ogrski oziroma Hrvaški. Med Kranjsko
in provincialno Hrvaško se je zopet pojavila upravno-politična meja z mit-
nicami in s carinskimi uradi (Zajc 2006, 291). Čeprav je imela reka Kolpa
mejni status skoraj na celotnem 118-kilometrskem odseku sodobne »mej-
ne« Kolpe, pa ni razmejevala zgolj Hrvaške in Kranjske. Zaradi marindol-
ske enklave Vojne krajine ob okljuku Kolpe jugozahodno od Metlike je do
1881. v nekaj kilometrih razmejevala tudi ozemlje vojne oblasti od p rovin-
cialne Hrvaške. Po letu 1881 pa na tem odseku ni imela statusa mejne reke.
Narava razmejitve na Kolpi se je v 19. stoletju večkrat spreminjala.
Poleg že omenjenih sprememb v začetku 19. stoletja zaradi napoleonskih
vojn je narava meje na Kolpi doživela dve večji spremembi. Življenje na šta-
jersko/kranjsko-hrvaški meji je v predmarčni dobi zaznamovala predvsem
carinska meja med ogrskimi in ostalimi deli monarhije. V letih 1822–26 so
bile med zahodnimi avstrijskimi deželami dokončno ukinjene vse carin-
ske meje. Leta 1830 je začela delovati Kameralna uprava posrednih davkov,
ki sta ji bila na Kranjskem podrejena tudi urada za obmejno carino in da-
vek od soli v Jesenicah (na Dolenjskem) in Metliki. Pomožni uradi za ob-
mejno carino, davek od soli in ogrsko tridesetino so bili razvrščeni vzdolž
meje dežele Kranjske z ogrskimi deželami v Kostanjevici, Vinici, Osilnici,
Radovici, Gaberjah, Jugorju, Pobrežju, Gribljah, Poljanah, Travi, Babnem
Polju in Kermačini (Keber 2003, 27). Po letu 1836 so bili splošni pogoji pro-
meta čez mejo določeni s posebnim monopolnim redom, ki nam odkriva,
kako je razmejevanje na Kolpi potekalo v praksi (Hepe idr. 2011, 38).
215
