Page 220 - Lazar, Irena, Aleksander Panjek in Jonatan Vinkler. Ur. 2020. Mikro in makro. Pristopi in prispevki k humanističnim vedam ob dvajsetletnici UP Fakultete za humanistične študije, 1. knjiga. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 220
mikro in makro: pr istopi in pr ispevki k humanističnim vedam ob dvajsetletnici up fhš
stran s čolni, naj bi v slovensko čast prepevali zgolj slovenske pesmi (SN
1898, 2).
3. Upravljanje z mejno reko Kolpo
Bližina reke od ljudi terja določene aktivnosti. Dejstvo, da je reka mejna,
dodatno zaplete izvajanje teh aktivnosti: kdo ima pristojnosti do posegov?
Kdo financira aktivnosti? Kdo jih izvaja? Izvajanje aktivnosti terja komuni-
kacijo in usklajevanje med dvema entitetama, ki jih reka razmejuje. Zaradi
težav z uskladitvijo in s financiranjem del oblasti z obeh strani meje po-
gosto zavlačujejo z deli na škodo obmejnega prebivalstva na obeh straneh.
Deželni poslanec Savischegg (tudi Zavinšek), sicer metliški posestnik in
pripadnik »nemške« ustavoverne stranke, je 4. decembra 1872 v Kranjskem
deželnem zboru na vlado naslovil interpelacijo glede gradnje mostu na
Kolpi. Savinschegg je vladi predstavil slabe prometne povezave Bele krajine
s Hrvaško. Edini most, ki je povezoval hrvaški in kranjski breg reke Kolpe,
je stal pri Metliki. Od Metlike naprej v smeri toka reke Kolpe pa v dolži-
ni 11 milj ni bilo nobenega mostu. Hrvaški posestniki so sicer pri Gribljah
in Vinici uredili »primitivno urejen brod«, ki je na voljo vsem, ki prečka-
jo reko, vendar ta brod ni pritrjen z žicami in ga je ob visokih vodah od-
nese reka. Za Vinico je ta odrezanost od Hrvaške še toliko bolj boleča, ker
se v neposredni bližini na hrvaški strani nahaja prometna povezava med
Karlovcem in Reko, do katere imajo Viničani (če lahko pridejo čez Kolpo)
dvajset minut. Omenjena cesta je za prodajanje viniških produktov ključ-
nega pomena, je bil jasen Savinschegg. Karlovec, kjer vsak teden poteka ži-
vinski sejem, lahko Viničani dosežejo z živino v štirih urah – pod pogojem,
da lahko prečkajo reko pri Vinici. V primeru visokih voda to ni mogo-
če, takrat potrebujejo do Karlovca več kot devet ur. Obenem je Savischegg
opozoril, da imajo brod pri Vinici in Gribljah v posesti hrvaški lastniki in
da lahko Belokranjci prečkajo Kolpo zgolj z njihovim dovoljenjem. Zato je
prosil vlado na Dunaju, naj se prične pogajati s hrvaško vlado glede pre-
mostitve Kolpe pri Gribljah in Vinici (OKDZ 1872, 9, 90). Deželni predsed-
nik (predstavnik centralne vlade v deželi) mu je odgovoril, da je zadeva si-
cer lokalna, vendar pa jo je vlada pripravljena podpreti (SN 1872, 1).
Zastavljeni infrastrukturni projekt je zahteval svoj čas. Sledila so po-
gajanja s hrvaško stranjo. Oktobra 1881 so kranjski deželni poslanci po-
trdili finančno udeležbo pri projektu. Zanimivo je, da je hrvaška stran
prevzela večino stroškov gradnje. Od nekaj manj kot 40.000 goldinarjev,
kolikor je bila ocenjena gradnja, je hrvaška prispevala kar 25.000 goldinar-
218
stran s čolni, naj bi v slovensko čast prepevali zgolj slovenske pesmi (SN
1898, 2).
3. Upravljanje z mejno reko Kolpo
Bližina reke od ljudi terja določene aktivnosti. Dejstvo, da je reka mejna,
dodatno zaplete izvajanje teh aktivnosti: kdo ima pristojnosti do posegov?
Kdo financira aktivnosti? Kdo jih izvaja? Izvajanje aktivnosti terja komuni-
kacijo in usklajevanje med dvema entitetama, ki jih reka razmejuje. Zaradi
težav z uskladitvijo in s financiranjem del oblasti z obeh strani meje po-
gosto zavlačujejo z deli na škodo obmejnega prebivalstva na obeh straneh.
Deželni poslanec Savischegg (tudi Zavinšek), sicer metliški posestnik in
pripadnik »nemške« ustavoverne stranke, je 4. decembra 1872 v Kranjskem
deželnem zboru na vlado naslovil interpelacijo glede gradnje mostu na
Kolpi. Savinschegg je vladi predstavil slabe prometne povezave Bele krajine
s Hrvaško. Edini most, ki je povezoval hrvaški in kranjski breg reke Kolpe,
je stal pri Metliki. Od Metlike naprej v smeri toka reke Kolpe pa v dolži-
ni 11 milj ni bilo nobenega mostu. Hrvaški posestniki so sicer pri Gribljah
in Vinici uredili »primitivno urejen brod«, ki je na voljo vsem, ki prečka-
jo reko, vendar ta brod ni pritrjen z žicami in ga je ob visokih vodah od-
nese reka. Za Vinico je ta odrezanost od Hrvaške še toliko bolj boleča, ker
se v neposredni bližini na hrvaški strani nahaja prometna povezava med
Karlovcem in Reko, do katere imajo Viničani (če lahko pridejo čez Kolpo)
dvajset minut. Omenjena cesta je za prodajanje viniških produktov ključ-
nega pomena, je bil jasen Savinschegg. Karlovec, kjer vsak teden poteka ži-
vinski sejem, lahko Viničani dosežejo z živino v štirih urah – pod pogojem,
da lahko prečkajo reko pri Vinici. V primeru visokih voda to ni mogo-
če, takrat potrebujejo do Karlovca več kot devet ur. Obenem je Savischegg
opozoril, da imajo brod pri Vinici in Gribljah v posesti hrvaški lastniki in
da lahko Belokranjci prečkajo Kolpo zgolj z njihovim dovoljenjem. Zato je
prosil vlado na Dunaju, naj se prične pogajati s hrvaško vlado glede pre-
mostitve Kolpe pri Gribljah in Vinici (OKDZ 1872, 9, 90). Deželni predsed-
nik (predstavnik centralne vlade v deželi) mu je odgovoril, da je zadeva si-
cer lokalna, vendar pa jo je vlada pripravljena podpreti (SN 1872, 1).
Zastavljeni infrastrukturni projekt je zahteval svoj čas. Sledila so po-
gajanja s hrvaško stranjo. Oktobra 1881 so kranjski deželni poslanci po-
trdili finančno udeležbo pri projektu. Zanimivo je, da je hrvaška stran
prevzela večino stroškov gradnje. Od nekaj manj kot 40.000 goldinarjev,
kolikor je bila ocenjena gradnja, je hrvaška prispevala kar 25.000 goldinar-
218
