Page 219 - Lazar, Irena, Aleksander Panjek in Jonatan Vinkler. Ur. 2020. Mikro in makro. Pristopi in prispevki k humanističnim vedam ob dvajsetletnici UP Fakultete za humanistične študije, 1. knjiga. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 219
podoba reke kolpe kot mejne reke v slovenskem časopisju
znakom, ki je le štiri leta po nastanku postal tudi prvi slovenski dnevnik
(Vatovec 1968, 10).
Kolpa (podobno kot Sotla) na straneh Slovenskega naroda ni bilo zgolj
lastno ime za reko, ampak predvsem simbol naravne meje med Slovenci in
Hrvati. Pojavljala se je tudi v člankih, ki s samo reko niso imeli nobene po-
vezave. Sintagma »onstran Kolpe« je preprosto pomenilo hrvaško ozeml-
je. To opredeljevanje s pomočjo mejne reke pa ni bilo vrednostno nevtral-
no. Slovanstvo in jugoslovanstvo sta bila integralni del tedanje slovenske
nacionalne ideologije. V slovenskem vrednostnem sistemu tistega časa je
Kolpa meja, ki je in ni, ki povezuje in ločuje, oziroma meja, ki bolj povezu-
je kot ločuje. Hrvati (in južni Slovani nasploh) so bili obravnavani kot za-
vezniki in »bratje« po krvi (Zajc 2012, 105). Mejo na Kolpi so v obravnava-
nem obdobju v liberalnem časopisu praviloma obravnavali kot nepotrebno
nadlogo in oviro za jugoslovansko povezovanje. Žalostno usoda je na Kolpi
in Sotli naredila močan jez, je zapisal Slovenski narod julija 1878, »ter s tem
razdvojila najbližnje si brate v dva, češ da različna naroda«. »Zgodovina nas
uči,« je zatrdil pisec, »da nij sile, katera bi narode bolj razločevala, nego li
državna meja« (SN 1878a, 1). Za ustvarjalce Slovenskega naroda pa je bila ta
razdvojevalna sila šibkejša kot povezovalni elementi. Začasni urednik ča-
sopisa Ivan Tavčar je leta 1880 v Zagrebu zatrdil, da mu vedno, ko prestopi
reko Kolpo, začne biti srce hitreje, saj je prestopil mejo svoje ožje domovi-
ne in prišel v hišo gostoljubnega brata po krvi, ki živi (zaradi hrvaške avto-
nomije) v svobodnejših razmerah (SN 1880a, 2). Ko so slovenski poslanci v
kranjskem deželnem zboru oktobra 1878 cesarja ponovno prosili za zdru-
ženje Slovencev v eno politično enoto (Zedinjeno Slovenijo), so za zameje-
vanje svojega ozemlja uporabili tudi reko Kolpo. Slovenija naj bi se razteza-
la od Drave in Mure do Jadranskega morja ter od Triglava do Sotle in Kolpe
(SN 1878b, 1).
Tako kot Sotla tudi Kolpa ni bila zgolj simbolna meja s Hrvati, bila
je prostor, kjer se je slovenstvo srečevalo z jugoslovanstvom – včasih
dobesedno. Ko so v Vinici slovenski narodnjaki oktobra 1891 slavnostno
odpirali čitalnico, se je prireditve udeležila tudi obsežna hrvaška delegacija.
Na dan slovesnosti so organizatorji v spremljavi črnomaljske mestne godbe
hrvaške goste pričakali kar na mostu na Kolpi: »Na sredini mosta, kjer meji
Kolpa Hrvatsko od Kranjske pozdravijo slovenska društva brate Hrvate.«
(SN 1891, 2) Jugoslovanski navdušenci pri Slovenskem narodu so leta 1898
običajen izlet hrvaških turistov na kranjsko stran Kolpe opisali kot mani-
festacijo jugoslovanske solidarnosti. Hrvaški gosti, ki so prišli na kranjsko
217
znakom, ki je le štiri leta po nastanku postal tudi prvi slovenski dnevnik
(Vatovec 1968, 10).
Kolpa (podobno kot Sotla) na straneh Slovenskega naroda ni bilo zgolj
lastno ime za reko, ampak predvsem simbol naravne meje med Slovenci in
Hrvati. Pojavljala se je tudi v člankih, ki s samo reko niso imeli nobene po-
vezave. Sintagma »onstran Kolpe« je preprosto pomenilo hrvaško ozeml-
je. To opredeljevanje s pomočjo mejne reke pa ni bilo vrednostno nevtral-
no. Slovanstvo in jugoslovanstvo sta bila integralni del tedanje slovenske
nacionalne ideologije. V slovenskem vrednostnem sistemu tistega časa je
Kolpa meja, ki je in ni, ki povezuje in ločuje, oziroma meja, ki bolj povezu-
je kot ločuje. Hrvati (in južni Slovani nasploh) so bili obravnavani kot za-
vezniki in »bratje« po krvi (Zajc 2012, 105). Mejo na Kolpi so v obravnava-
nem obdobju v liberalnem časopisu praviloma obravnavali kot nepotrebno
nadlogo in oviro za jugoslovansko povezovanje. Žalostno usoda je na Kolpi
in Sotli naredila močan jez, je zapisal Slovenski narod julija 1878, »ter s tem
razdvojila najbližnje si brate v dva, češ da različna naroda«. »Zgodovina nas
uči,« je zatrdil pisec, »da nij sile, katera bi narode bolj razločevala, nego li
državna meja« (SN 1878a, 1). Za ustvarjalce Slovenskega naroda pa je bila ta
razdvojevalna sila šibkejša kot povezovalni elementi. Začasni urednik ča-
sopisa Ivan Tavčar je leta 1880 v Zagrebu zatrdil, da mu vedno, ko prestopi
reko Kolpo, začne biti srce hitreje, saj je prestopil mejo svoje ožje domovi-
ne in prišel v hišo gostoljubnega brata po krvi, ki živi (zaradi hrvaške avto-
nomije) v svobodnejših razmerah (SN 1880a, 2). Ko so slovenski poslanci v
kranjskem deželnem zboru oktobra 1878 cesarja ponovno prosili za zdru-
ženje Slovencev v eno politično enoto (Zedinjeno Slovenijo), so za zameje-
vanje svojega ozemlja uporabili tudi reko Kolpo. Slovenija naj bi se razteza-
la od Drave in Mure do Jadranskega morja ter od Triglava do Sotle in Kolpe
(SN 1878b, 1).
Tako kot Sotla tudi Kolpa ni bila zgolj simbolna meja s Hrvati, bila
je prostor, kjer se je slovenstvo srečevalo z jugoslovanstvom – včasih
dobesedno. Ko so v Vinici slovenski narodnjaki oktobra 1891 slavnostno
odpirali čitalnico, se je prireditve udeležila tudi obsežna hrvaška delegacija.
Na dan slovesnosti so organizatorji v spremljavi črnomaljske mestne godbe
hrvaške goste pričakali kar na mostu na Kolpi: »Na sredini mosta, kjer meji
Kolpa Hrvatsko od Kranjske pozdravijo slovenska društva brate Hrvate.«
(SN 1891, 2) Jugoslovanski navdušenci pri Slovenskem narodu so leta 1898
običajen izlet hrvaških turistov na kranjsko stran Kolpe opisali kot mani-
festacijo jugoslovanske solidarnosti. Hrvaški gosti, ki so prišli na kranjsko
217
