Page 223 - Lazar, Irena, Aleksander Panjek in Jonatan Vinkler. Ur. 2020. Mikro in makro. Pristopi in prispevki k humanističnim vedam ob dvajsetletnici UP Fakultete za humanistične študije, 1. knjiga. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 223
podoba reke kolpe kot mejne reke v slovenskem časopisju
Vinici, seveda s potrebnimi dokazili. Oblasti so poskušale nadzorovati
tudi vodni promet na reki Kolpi. Ukazale so prikleniti vse čolne in brodo-
ve, vesla pa so zasegli občinski predstojniki (SN 1880b, 1). Ko je leta 1886
na Hrvaškem izbruhnila kolera, so kranjske oblasti prepovedale udelež-
bo Hrvatov na cerkvenem praznovanju v znanem romarskem središču Tri
fare pri Metliki (SN 1886, 3).
Čeprav je dualistični sporazum leta 1867 potrdil odpravo notranjih
carin, kar naj bi spodbudilo svobodno trgovino med avstrijskim in ogrskim
delom države, pa blagovni promet med državnima polovicama ni potekal
povsem svobodno. Še zlasto Ogrska se je pogosto posluževala netarifnih
konkurenčnih ovir, da bi zaščitila lastno gospodarstvo. Mehanizmi za
oviranje svobodne trgovine med Cis- in Translajtanijo so bili raznoliki:
različne tranzitne dajatve, železniške tarife, prepovedi uvoza, inovativna
uporaba predpisov, državne pomoči in subvencije. Ti ukrepi so vplivali na
cene dobrin podobno kot zaščitne carine, čeprav to v strogem pomenu be-
sede niso bile (Schall 2001, 151). Meja na reki Kolpi je torej lahko pomeni-
la tudi mejo med različnimi cenami dobrin ali mejo za opravljanje določe-
nega posla.
O ogrskih ovirah za svobodno trgovino na meji s Hrvaško je poro-
čal tudi Slovenski narod. V kranjski vasi Osilnica so imeli težave zaradi
meje na Kolpi leta 1900. V vas je bilo mogoče z vozovi priti samo preko hr-
vaškega ozemlja. Ko je ogrska vlada leta 1900 napovedala prepoved uvo-
za sladkorja v dežele pod ogrsko krono, so v Osilnici ugotavljali, da bodo
imeli velike težave. »Kaj naj potem napravijo naši trgovci! Od kod naj do-
bijo sladkor? Najbližji kolodvori ležijo tako, da se mora iti po Hrvatskem.
Naj li trgovci nosijo na hrbtu sladkor iz Kočevja?« Dopisnik je še predla-
gal, naj se vladi dogovorita za recipročnost: Kranjcem naj se dovoli upora-
ba hrvaške, Hrvatom pa uporaba kranjske ceste (SN 1900, 4). Dve leti kas-
neje težav še niso rešili. Januarja 1902 je Slovenski narod objavil komentar
o avstrijski finančni politiki, ki naj bi bila kruta do domačih podjetnikov.
Za vzor bi si morali vzeti ogrsko vlado, ki odkrito ščiti in spodbuja do-
mače gospodarstvo. Za primer je navedel Osilnico ob Kolpi, ki občasno
trpi veliko pomanjkanje: »Ogrska uprava s tako krutostjo zahteva od naše
strani spolnjevanje vseh določil, da v to občino ne prineseš niti litra piva
ali kile sladkorja. Če ga prej na Ogrskem ne obdavčiš.« Če kupi Hrvat na
Kranjskem kilogram mesa, mu hrvaški finančni stražniki meso vzamejo
in ga vržejo v vodo (SN 1902b, 1).
221
Vinici, seveda s potrebnimi dokazili. Oblasti so poskušale nadzorovati
tudi vodni promet na reki Kolpi. Ukazale so prikleniti vse čolne in brodo-
ve, vesla pa so zasegli občinski predstojniki (SN 1880b, 1). Ko je leta 1886
na Hrvaškem izbruhnila kolera, so kranjske oblasti prepovedale udelež-
bo Hrvatov na cerkvenem praznovanju v znanem romarskem središču Tri
fare pri Metliki (SN 1886, 3).
Čeprav je dualistični sporazum leta 1867 potrdil odpravo notranjih
carin, kar naj bi spodbudilo svobodno trgovino med avstrijskim in ogrskim
delom države, pa blagovni promet med državnima polovicama ni potekal
povsem svobodno. Še zlasto Ogrska se je pogosto posluževala netarifnih
konkurenčnih ovir, da bi zaščitila lastno gospodarstvo. Mehanizmi za
oviranje svobodne trgovine med Cis- in Translajtanijo so bili raznoliki:
različne tranzitne dajatve, železniške tarife, prepovedi uvoza, inovativna
uporaba predpisov, državne pomoči in subvencije. Ti ukrepi so vplivali na
cene dobrin podobno kot zaščitne carine, čeprav to v strogem pomenu be-
sede niso bile (Schall 2001, 151). Meja na reki Kolpi je torej lahko pomeni-
la tudi mejo med različnimi cenami dobrin ali mejo za opravljanje določe-
nega posla.
O ogrskih ovirah za svobodno trgovino na meji s Hrvaško je poro-
čal tudi Slovenski narod. V kranjski vasi Osilnica so imeli težave zaradi
meje na Kolpi leta 1900. V vas je bilo mogoče z vozovi priti samo preko hr-
vaškega ozemlja. Ko je ogrska vlada leta 1900 napovedala prepoved uvo-
za sladkorja v dežele pod ogrsko krono, so v Osilnici ugotavljali, da bodo
imeli velike težave. »Kaj naj potem napravijo naši trgovci! Od kod naj do-
bijo sladkor? Najbližji kolodvori ležijo tako, da se mora iti po Hrvatskem.
Naj li trgovci nosijo na hrbtu sladkor iz Kočevja?« Dopisnik je še predla-
gal, naj se vladi dogovorita za recipročnost: Kranjcem naj se dovoli upora-
ba hrvaške, Hrvatom pa uporaba kranjske ceste (SN 1900, 4). Dve leti kas-
neje težav še niso rešili. Januarja 1902 je Slovenski narod objavil komentar
o avstrijski finančni politiki, ki naj bi bila kruta do domačih podjetnikov.
Za vzor bi si morali vzeti ogrsko vlado, ki odkrito ščiti in spodbuja do-
mače gospodarstvo. Za primer je navedel Osilnico ob Kolpi, ki občasno
trpi veliko pomanjkanje: »Ogrska uprava s tako krutostjo zahteva od naše
strani spolnjevanje vseh določil, da v to občino ne prineseš niti litra piva
ali kile sladkorja. Če ga prej na Ogrskem ne obdavčiš.« Če kupi Hrvat na
Kranjskem kilogram mesa, mu hrvaški finančni stražniki meso vzamejo
in ga vržejo v vodo (SN 1902b, 1).
221
