Page 224 - Lazar, Irena, Aleksander Panjek in Jonatan Vinkler. Ur. 2020. Mikro in makro. Pristopi in prispevki k humanističnim vedam ob dvajsetletnici UP Fakultete za humanistične študije, 1. knjiga. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 224
mikro in makro: pr istopi in pr ispevki k humanističnim vedam ob dvajsetletnici up fhš
5. Kolpa kot nevarna reka
Ne glede na mejni status je bila reka predvsem naraven fenomen z lastno di-
namiko. Reka je lahko tudi nevarna. Čeprav Kolpa ne velja za reko, ki ve-
liko poplavlja, pa je na nekaterih mestih redno prestopala bregove. Tako
je v začetku septembra 1884 poplavila polja pri Metliki, ravno takrat, ko
so kmetje pokosili travo za krmo živine, kar jim je povzročilo veliko ško-
de (SN 1884, 3). Reka je bila lahko tudi življenjsko nevarna. Poleti 1873 so v
Slovenskem narodu ugotavljali, da je vroče poletje mnoge prepričalo v ko-
panje v osvežujoči Kolpi. Čeprav je voda zdrava, pa je tudi smrtno nevar-
na, je opozarjal pisec, in naj bi ponovno odnesla otroka (SN 1873, 3). O uto-
pljencih v Kolpi so v časopisu veliko poročali. Junija 1880 se je v Kolpi utopil
zakonski par, ki se je s čolnom vračal z obiska pri sorodnikih na hrvaški
strani reke, nesreči pa je botroval predvsem alkohol (SN 1880c, 3). Ko so
gradili železniški most čez Kolpo, sta se proti koncu decembra 1912 dva de-
lavca utopila v reki. Preobloženi čoln s peskom se je prevrnil, delavca pa sta
v mrzli vodi utonila, čeprav sta znala plavati (SN 1912, 4). Včasih se je nesre-
ča končala srečno. Marca 1875 se je skupina Hrvatic in Hrvatov v čolnu pe-
ljala s hrvaškega brega proti Vinici. Na sredini Kolpe se je preobteženi čoln
začel potapljati. Razen dveh kmetic so vsi znali plavati, vendar so uspeli re-
šiti tudi neplavalki (SN 1875a, 3).
Kolpa pa ni bila nevarna samo zaradi lastne dinamike, ampak tudi
zaradi človekovega delovanja, ki je bilo večkrat posledica mejnega statu-
sa reke. Slovenski narod je leta 1875 poročal o dolgem in tragičnem sporu
med kranjskimi mlinarji ter hrvaškim posestnikom na drugi strani Kolpe.
Hrvaški posestnik Dimitrovič je leta 1860 s tožbo dosegel, da so oblasti
kranjskim mlinarjem prepovedale gojiti ribe za jezom mlina. Poleg tega
naj bi omenjeni Dimitrovič zahteval koncesijo za gradnjo mlina na hrvaški
strani, in to tako, da bi porabil vodno moč kranjskih mlinarjev. Čeprav mu
hrvaške oblasti tega niso dovolile, poroča Slovenski narod, je pričel z grad-
njo mlina. Sovraštvo je raslo, prihajalo je do pretepov in groženj s smrtjo.
Do tragičnih dogodkov je prišlo marca 1875, ko so kranjski mlinarji ribarili
v Kolpi z dovoljenjem hrvaškega grofa. Nenadoma se je prikazal Dimitrovič
in začel na njih streljati z revolverjem. Kranjski mlinarji so ga kljub temu
obvladali in zbili na tla. Maščevanje je bilo strašno. Besni nasprotniki so ga
pretepali, dokler ni mrtev obležal v krvi (SN 1875b, 3).
Septembra 1911 se je ob Kolpi zgodil grozljiv umor, ki bi ga lahko opre-
delili kot lokalno različico linča. Čeprav zločin ni bil povezan z razmeje-
vanjem ob reki, pa je imela Kolpa pri dogajanju pomembno vlogo. Po pri-
222
5. Kolpa kot nevarna reka
Ne glede na mejni status je bila reka predvsem naraven fenomen z lastno di-
namiko. Reka je lahko tudi nevarna. Čeprav Kolpa ne velja za reko, ki ve-
liko poplavlja, pa je na nekaterih mestih redno prestopala bregove. Tako
je v začetku septembra 1884 poplavila polja pri Metliki, ravno takrat, ko
so kmetje pokosili travo za krmo živine, kar jim je povzročilo veliko ško-
de (SN 1884, 3). Reka je bila lahko tudi življenjsko nevarna. Poleti 1873 so v
Slovenskem narodu ugotavljali, da je vroče poletje mnoge prepričalo v ko-
panje v osvežujoči Kolpi. Čeprav je voda zdrava, pa je tudi smrtno nevar-
na, je opozarjal pisec, in naj bi ponovno odnesla otroka (SN 1873, 3). O uto-
pljencih v Kolpi so v časopisu veliko poročali. Junija 1880 se je v Kolpi utopil
zakonski par, ki se je s čolnom vračal z obiska pri sorodnikih na hrvaški
strani reke, nesreči pa je botroval predvsem alkohol (SN 1880c, 3). Ko so
gradili železniški most čez Kolpo, sta se proti koncu decembra 1912 dva de-
lavca utopila v reki. Preobloženi čoln s peskom se je prevrnil, delavca pa sta
v mrzli vodi utonila, čeprav sta znala plavati (SN 1912, 4). Včasih se je nesre-
ča končala srečno. Marca 1875 se je skupina Hrvatic in Hrvatov v čolnu pe-
ljala s hrvaškega brega proti Vinici. Na sredini Kolpe se je preobteženi čoln
začel potapljati. Razen dveh kmetic so vsi znali plavati, vendar so uspeli re-
šiti tudi neplavalki (SN 1875a, 3).
Kolpa pa ni bila nevarna samo zaradi lastne dinamike, ampak tudi
zaradi človekovega delovanja, ki je bilo večkrat posledica mejnega statu-
sa reke. Slovenski narod je leta 1875 poročal o dolgem in tragičnem sporu
med kranjskimi mlinarji ter hrvaškim posestnikom na drugi strani Kolpe.
Hrvaški posestnik Dimitrovič je leta 1860 s tožbo dosegel, da so oblasti
kranjskim mlinarjem prepovedale gojiti ribe za jezom mlina. Poleg tega
naj bi omenjeni Dimitrovič zahteval koncesijo za gradnjo mlina na hrvaški
strani, in to tako, da bi porabil vodno moč kranjskih mlinarjev. Čeprav mu
hrvaške oblasti tega niso dovolile, poroča Slovenski narod, je pričel z grad-
njo mlina. Sovraštvo je raslo, prihajalo je do pretepov in groženj s smrtjo.
Do tragičnih dogodkov je prišlo marca 1875, ko so kranjski mlinarji ribarili
v Kolpi z dovoljenjem hrvaškega grofa. Nenadoma se je prikazal Dimitrovič
in začel na njih streljati z revolverjem. Kranjski mlinarji so ga kljub temu
obvladali in zbili na tla. Maščevanje je bilo strašno. Besni nasprotniki so ga
pretepali, dokler ni mrtev obležal v krvi (SN 1875b, 3).
Septembra 1911 se je ob Kolpi zgodil grozljiv umor, ki bi ga lahko opre-
delili kot lokalno različico linča. Čeprav zločin ni bil povezan z razmeje-
vanjem ob reki, pa je imela Kolpa pri dogajanju pomembno vlogo. Po pri-
222
