Page 230 - Lazar, Irena, Aleksander Panjek in Jonatan Vinkler. Ur. 2020. Mikro in makro. Pristopi in prispevki k humanističnim vedam ob dvajsetletnici UP Fakultete za humanistične študije, 1. knjiga. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 230
mikro in makro: pr istopi in pr ispevki k humanističnim vedam ob dvajsetletnici up fhš
Prvi dnevnik je na nek način kronika majhne župnije in vasi Črniče
v zahodnem delu Slovenije, blizu meje z Italijo. Krajevni duhovnik Alojzij
Novak je pisal dnevnik v času obeh vojn. Zavedal se je izjemnosti vojnega
časa in dolgoročnih sprememb, ki sta jih obe vojni prinesli v vsakdan, slutil
pa je tudi prihodnost na podeželju. Njegova osnovna namera je bila, da do-
kumentira življenje svoje vasi in krajanov. Dnevniški zapisi nam omogoča-
jo natančen vpogled v vsakdanje življenje kmetov, v mikrokozmos vaških
sosedskih in družinskih razmerij, ki so bila v vojnih razmerah na preizkuš-
nji. Nudi nam vpogled v interakcije med kmečkim svetom in zunanjimi
faktorji, ki se jim kmet ne more ne upreti ne izogniti. Pisec dnevnika, du-
hovnik, je izražal veliko skrb za moralo svojih župljanov. Njegove observa-
cije so zelo dragocene, saj dnevnik predstavlja detajlno beleženje majhnih
dnevnih sprememb v procesu vzpostavljanja »nove normalnosti«, poskus
racionalnosti v času vojne na podeželju.
Tudi v drugem primeru imamo opravka z dnevnikom, vendar dru-
gačnega tipa. Če je bil prvi avtor izobražen duhovnik, pa je bil drugi avtor
samo skromen kmet. Toda kljub pomanjkljivi izobrazbi je bil avtor, Ivan
Puntar, človek širokega duha in vedenja. Uspešno je vodil večjo kmetijo. Ta
je slovela kot tehnološko napredna in dobro donosna. Njegov dnevnik, ki
zajema obdobje med letoma 1923 in 1943, je poleg drugega precizna kroni-
ka vsakodnevnega življenja in dela na kmetiji v času druge svetovne vojne
– vojne, ki ni bila samo okupacija, temveč tudi čas odporniškega gibanja,
kolaboracije in državljanske vojne. Zapisi natančno kažejo, pred kakšni-
mi izzivi so stali kmetje in kmečko gospodarstvo med drugo svetovno voj-
no. Puntar je začel pisati dnevnik po prihodu iz vojnega ujetništva v Rusiji.
Toda rokopis je ohranjen šele od leta 1923 dalje. Dnevniku je potem mogo-
če slediti vse do leta 1943. Domnevajo, da je dnevnik pisal tudi v nasled-
njih letih, vendar teh zapiskov še niso izsledili. Puntar ni bil samo uspešen
gospodar, temveč je bil tudi močno angažiran v socialnem in političnem
življenju. Bil je aktivni član Slovenske ljudske stranke, vodilne politične
sile katoliške orientacije. Redno so ga volili v organe lokalne oblasti, bil je
tudi dejavni član lokalnih ekonomskih in socialnih organizacij, društev ter
krožkov. Strastno je bral knjige, pri čemer je dajal prednost kmetijski stro-
kovni literaturi in romanom.
Oba dnevnika imata veliko vrednost. V slovenskem primeru ni ravno
običajno, da imajo lahko gospodarski zgodovinarji pri raziskovalnem delu
na razpolago tudi take vire. Zlasti ne dnevnikov kmetov, ki nas podrobno
informirajo o vsakodnevnih strategijah in praksah kmečkega ekonomske-
228
Prvi dnevnik je na nek način kronika majhne župnije in vasi Črniče
v zahodnem delu Slovenije, blizu meje z Italijo. Krajevni duhovnik Alojzij
Novak je pisal dnevnik v času obeh vojn. Zavedal se je izjemnosti vojnega
časa in dolgoročnih sprememb, ki sta jih obe vojni prinesli v vsakdan, slutil
pa je tudi prihodnost na podeželju. Njegova osnovna namera je bila, da do-
kumentira življenje svoje vasi in krajanov. Dnevniški zapisi nam omogoča-
jo natančen vpogled v vsakdanje življenje kmetov, v mikrokozmos vaških
sosedskih in družinskih razmerij, ki so bila v vojnih razmerah na preizkuš-
nji. Nudi nam vpogled v interakcije med kmečkim svetom in zunanjimi
faktorji, ki se jim kmet ne more ne upreti ne izogniti. Pisec dnevnika, du-
hovnik, je izražal veliko skrb za moralo svojih župljanov. Njegove observa-
cije so zelo dragocene, saj dnevnik predstavlja detajlno beleženje majhnih
dnevnih sprememb v procesu vzpostavljanja »nove normalnosti«, poskus
racionalnosti v času vojne na podeželju.
Tudi v drugem primeru imamo opravka z dnevnikom, vendar dru-
gačnega tipa. Če je bil prvi avtor izobražen duhovnik, pa je bil drugi avtor
samo skromen kmet. Toda kljub pomanjkljivi izobrazbi je bil avtor, Ivan
Puntar, človek širokega duha in vedenja. Uspešno je vodil večjo kmetijo. Ta
je slovela kot tehnološko napredna in dobro donosna. Njegov dnevnik, ki
zajema obdobje med letoma 1923 in 1943, je poleg drugega precizna kroni-
ka vsakodnevnega življenja in dela na kmetiji v času druge svetovne vojne
– vojne, ki ni bila samo okupacija, temveč tudi čas odporniškega gibanja,
kolaboracije in državljanske vojne. Zapisi natančno kažejo, pred kakšni-
mi izzivi so stali kmetje in kmečko gospodarstvo med drugo svetovno voj-
no. Puntar je začel pisati dnevnik po prihodu iz vojnega ujetništva v Rusiji.
Toda rokopis je ohranjen šele od leta 1923 dalje. Dnevniku je potem mogo-
če slediti vse do leta 1943. Domnevajo, da je dnevnik pisal tudi v nasled-
njih letih, vendar teh zapiskov še niso izsledili. Puntar ni bil samo uspešen
gospodar, temveč je bil tudi močno angažiran v socialnem in političnem
življenju. Bil je aktivni član Slovenske ljudske stranke, vodilne politične
sile katoliške orientacije. Redno so ga volili v organe lokalne oblasti, bil je
tudi dejavni član lokalnih ekonomskih in socialnih organizacij, društev ter
krožkov. Strastno je bral knjige, pri čemer je dajal prednost kmetijski stro-
kovni literaturi in romanom.
Oba dnevnika imata veliko vrednost. V slovenskem primeru ni ravno
običajno, da imajo lahko gospodarski zgodovinarji pri raziskovalnem delu
na razpolago tudi take vire. Zlasti ne dnevnikov kmetov, ki nas podrobno
informirajo o vsakodnevnih strategijah in praksah kmečkega ekonomske-
228
