Page 234 - Lazar, Irena, Aleksander Panjek in Jonatan Vinkler. Ur. 2020. Mikro in makro. Pristopi in prispevki k humanističnim vedam ob dvajsetletnici UP Fakultete za humanistične študije, 1. knjiga. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 234
mikro in makro: pr istopi in pr ispevki k humanističnim vedam ob dvajsetletnici up fhš
2. Izzivi druge svetovne vojne
Med drugo svetovno vojno so Slovenijo okupirale štiri države: Nemčija,
Italija, Madžarska in zelo majhen del tudi kvizlinška tvorba Neodvisna dr-
žava Hrvaška. Nemške sile so okupirale severne in del vzhodnih predelov,
italijanske centralni in zahodni del, madžarske majhen, skrajno vzhodni
del Slovenije. Na jugovzhodu si je nekaj vasi prisvojila Neodvisna država
Hrvaška. Okupacijske sile so hotele slovenska ozemlja priključiti k matič-
nim državam. Razdeljenost Slovenije med vojno je imela enormno velike
posledice za kmetijstvo. Okupacija in nove meje so povsem prekinile obi-
čajno kroženje blaga, kapitala in ljudi. Prekinjene so bile poslovne pove-
zave, denimo bančne in zadružne mreže. Zlasti zadružna omrežja so bila
pomembna za kmečko ekonomijo, tako na področju financiranja kot po-
trošnje in komercializacije pridelkov in živine. Z zamenjavo denarja so
okupatorji tudi povsem razvrednotili slovensko finančno in realno pre-
moženje. Zaradi podcenjenih tečajev jugoslovanske valute je vrednost pri-
hrankov povsem skopnela (Lazarević in Prinčič 2000, 165–73). Cenovna
politika okupacijskih oblasti pa tudi ni bila vedno v skladu z interesi slo-
venskih kmetov. Poleg tega je potrebno opozorilo, da že pred drugo sve-
tovno vojno slovensko kmetijstvo ni pridelalo dovolj, da bi zadostilo pre-
hrambnim potrebam v Sloveniji. Slovenija je bila vezana na uvoz iz drugih
jugoslovanskih območij. Z vojno so bile vse te povezave prekinjene in je bilo
potrebno vzpostaviti nadomestne kanale preskrbe (Ferenc 2009, 379–402;
Ferenc 2009a, 371–378).
Nemci so zmogljivosti slovenskega kmetijstva načrtno vključili v svo-
jo politično in ekonomsko organizacijo, da bi spodbudili rast produkcije. V
prvem letu okupacije jim je to celo uspelo, v kasnejših pa nič več. S spodbu-
janjem tehnološke modernizacije in povečanim povpraševanjem po kme-
tijskih produktih so pritegnili mnoge kmete. Zaradi večjega povpraševanja
so narasle cene, kar je praviloma povečalo kmečke dohodke. Na podeželju
se je povečala potrošnja industrijskega blaga, dokler je bilo prosto doseglji-
vo, seveda. Kmetje so zopet izrabili priložnost za zmanjševanje svoje zadol-
ženosti. Olajšanje je bilo veliko, saj je bila velika večina kmetov pred dru-
go svetovno vojno močno zadolžena ali tudi prezadolžena. Na drugi strani
so nemške okupacijske oblasti pridelavo določenih kmetijskih panog ome-
jile ali celo povsem prepovedale. Tako npr. niso bili naklonjeni proizvodnji
hmelja na slovenskih ozemljih, kar je močno prizadelo del kmečkega pre-
bivalstva, predvsem v Savinjski dolini, v regiji torej, kjer je bil hmelj temelj-
ni vir dohodka.
232
2. Izzivi druge svetovne vojne
Med drugo svetovno vojno so Slovenijo okupirale štiri države: Nemčija,
Italija, Madžarska in zelo majhen del tudi kvizlinška tvorba Neodvisna dr-
žava Hrvaška. Nemške sile so okupirale severne in del vzhodnih predelov,
italijanske centralni in zahodni del, madžarske majhen, skrajno vzhodni
del Slovenije. Na jugovzhodu si je nekaj vasi prisvojila Neodvisna država
Hrvaška. Okupacijske sile so hotele slovenska ozemlja priključiti k matič-
nim državam. Razdeljenost Slovenije med vojno je imela enormno velike
posledice za kmetijstvo. Okupacija in nove meje so povsem prekinile obi-
čajno kroženje blaga, kapitala in ljudi. Prekinjene so bile poslovne pove-
zave, denimo bančne in zadružne mreže. Zlasti zadružna omrežja so bila
pomembna za kmečko ekonomijo, tako na področju financiranja kot po-
trošnje in komercializacije pridelkov in živine. Z zamenjavo denarja so
okupatorji tudi povsem razvrednotili slovensko finančno in realno pre-
moženje. Zaradi podcenjenih tečajev jugoslovanske valute je vrednost pri-
hrankov povsem skopnela (Lazarević in Prinčič 2000, 165–73). Cenovna
politika okupacijskih oblasti pa tudi ni bila vedno v skladu z interesi slo-
venskih kmetov. Poleg tega je potrebno opozorilo, da že pred drugo sve-
tovno vojno slovensko kmetijstvo ni pridelalo dovolj, da bi zadostilo pre-
hrambnim potrebam v Sloveniji. Slovenija je bila vezana na uvoz iz drugih
jugoslovanskih območij. Z vojno so bile vse te povezave prekinjene in je bilo
potrebno vzpostaviti nadomestne kanale preskrbe (Ferenc 2009, 379–402;
Ferenc 2009a, 371–378).
Nemci so zmogljivosti slovenskega kmetijstva načrtno vključili v svo-
jo politično in ekonomsko organizacijo, da bi spodbudili rast produkcije. V
prvem letu okupacije jim je to celo uspelo, v kasnejših pa nič več. S spodbu-
janjem tehnološke modernizacije in povečanim povpraševanjem po kme-
tijskih produktih so pritegnili mnoge kmete. Zaradi večjega povpraševanja
so narasle cene, kar je praviloma povečalo kmečke dohodke. Na podeželju
se je povečala potrošnja industrijskega blaga, dokler je bilo prosto doseglji-
vo, seveda. Kmetje so zopet izrabili priložnost za zmanjševanje svoje zadol-
ženosti. Olajšanje je bilo veliko, saj je bila velika večina kmetov pred dru-
go svetovno vojno močno zadolžena ali tudi prezadolžena. Na drugi strani
so nemške okupacijske oblasti pridelavo določenih kmetijskih panog ome-
jile ali celo povsem prepovedale. Tako npr. niso bili naklonjeni proizvodnji
hmelja na slovenskih ozemljih, kar je močno prizadelo del kmečkega pre-
bivalstva, predvsem v Savinjski dolini, v regiji torej, kjer je bil hmelj temelj-
ni vir dohodka.
232
