Page 235 - Lazar, Irena, Aleksander Panjek in Jonatan Vinkler. Ur. 2020. Mikro in makro. Pristopi in prispevki k humanističnim vedam ob dvajsetletnici UP Fakultete za humanistične študije, 1. knjiga. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 235
kmetovanje v vojni vihr i na podlagi dnevniških zapisov
V italijanski okupacijski coni so bile razmere povsem drugačne.
Posestna struktura v kmetijstvu je bila zelo razdrobljena, daleč prevlado-
vale so kmetije z malo zemlje. Večina med njimi je pridelovala za lastne
potrebe in le majhen del proizvodov prodajala. Večinoma so komaj zados-
tile za prehrano kmečkih rodbin. Italijanske okupacijske oblasti so bile zato
primorane hrano uvažati, da bi lahko prehranili tudi mestno prebivalstvo.
Pa še to so lahko zagotovili z različnimi shemami racionirane preskrbe.
Sestavni del te politike so bile načrtne rekvizicije živine na podeželju, da
bi mestom lahko priskrbeli meso, vsaj v omejenih količinah. V italijanski
okupacijski coni je bilo v izobilju samo lesa, saj je to najbolj gozdnati del
Slovenije. Na koncu Italijanom ni uspelo v večjem obsegu izrabiti niti tega
potenciala zaradi odporniškega gibanja (Ferenc 2005, 592–601).
Ivan Puntar, avtor drugega dnevnika, je imel kmetijo v italijanski oku-
pacijski coni, v Rakeku. Dnevnik priča o vsakodnevnem življenju kme-
tov v pogojih okupacije, o tegobah in ovirah pri kmetovanju v času vojne.
Negotovost, nepredvidljivost in brezperspektivnost so močno težil kmeč-
ko prebivalstvo. Kmetje so bili zmedeni, kot beleži Puntar. Mnogi so se v
strahu za lastno življenje pasivizirali, njihova volja do dela je plahnela, pre-
vevale so jih skrbi za lastno preživetje. A Ivan Puntar ni bil te vrste. Bil je
lastnik velike in donosne kmetije, imel je napeljane številne kanale proda-
je. Z veliko volje je skušal gospodariti tako, kot je bil navajen pred vojno.
Ko so italijanske vojaške enote v začetku aprila vkorakale v njegovo vas, je
družinskim članom in zaposlenim ukazal sajenje krompirja. Posadili so
skoraj tono, v enem samem dnevu. Naslednji dan se je s kolesom odpeljal
v Ljubljano, da bi preveril, ali je jugoslovanska vojska nakazala denar za
rekvirano seno in konje. Bil je slabe volje, saj se o tem z njim nihče ni želel
resno pogovarjati. Z grenkobo je ugotovil, da bo moral to terjatev odpisa-
ti, saj je bila jugoslovanska vojska v razsulu in je nato v kratkem tudi ura-
dno kapitulirala. Poletje 1941, prvo poletje pod okupacijo, je bilo mirno in
kmetje so lahko bolj ali manj nemoteno opravljali svoje delo. Puntar v de-
tajlih opisuje vsakodnevno delo na kmetiji in bližnjih poljih. Tudi žaga, ki
jo je imel, je bila polno zaposlena. A vendarle mu je bilo vse skupaj sumlji-
vo, preveč mirno, da bi lahko trajalo.
Četudi je bila vojna, raven varnosti iz dneva v dan pa nižja, je bil
Puntar neizmerno razočaran, ko je ugotovil, da so mu prek noči ukradli
njegovega najljubšega konja. Prek številnih prijateljev, znancev in poslov-
nih partnerjev ga je poskušal neutrudno izslediti. Za njim je poizvedoval
tudi v bližnjih italijanskih obmejnih pokrajinah. Vse zaman, četudi je obja-
233
V italijanski okupacijski coni so bile razmere povsem drugačne.
Posestna struktura v kmetijstvu je bila zelo razdrobljena, daleč prevlado-
vale so kmetije z malo zemlje. Večina med njimi je pridelovala za lastne
potrebe in le majhen del proizvodov prodajala. Večinoma so komaj zados-
tile za prehrano kmečkih rodbin. Italijanske okupacijske oblasti so bile zato
primorane hrano uvažati, da bi lahko prehranili tudi mestno prebivalstvo.
Pa še to so lahko zagotovili z različnimi shemami racionirane preskrbe.
Sestavni del te politike so bile načrtne rekvizicije živine na podeželju, da
bi mestom lahko priskrbeli meso, vsaj v omejenih količinah. V italijanski
okupacijski coni je bilo v izobilju samo lesa, saj je to najbolj gozdnati del
Slovenije. Na koncu Italijanom ni uspelo v večjem obsegu izrabiti niti tega
potenciala zaradi odporniškega gibanja (Ferenc 2005, 592–601).
Ivan Puntar, avtor drugega dnevnika, je imel kmetijo v italijanski oku-
pacijski coni, v Rakeku. Dnevnik priča o vsakodnevnem življenju kme-
tov v pogojih okupacije, o tegobah in ovirah pri kmetovanju v času vojne.
Negotovost, nepredvidljivost in brezperspektivnost so močno težil kmeč-
ko prebivalstvo. Kmetje so bili zmedeni, kot beleži Puntar. Mnogi so se v
strahu za lastno življenje pasivizirali, njihova volja do dela je plahnela, pre-
vevale so jih skrbi za lastno preživetje. A Ivan Puntar ni bil te vrste. Bil je
lastnik velike in donosne kmetije, imel je napeljane številne kanale proda-
je. Z veliko volje je skušal gospodariti tako, kot je bil navajen pred vojno.
Ko so italijanske vojaške enote v začetku aprila vkorakale v njegovo vas, je
družinskim članom in zaposlenim ukazal sajenje krompirja. Posadili so
skoraj tono, v enem samem dnevu. Naslednji dan se je s kolesom odpeljal
v Ljubljano, da bi preveril, ali je jugoslovanska vojska nakazala denar za
rekvirano seno in konje. Bil je slabe volje, saj se o tem z njim nihče ni želel
resno pogovarjati. Z grenkobo je ugotovil, da bo moral to terjatev odpisa-
ti, saj je bila jugoslovanska vojska v razsulu in je nato v kratkem tudi ura-
dno kapitulirala. Poletje 1941, prvo poletje pod okupacijo, je bilo mirno in
kmetje so lahko bolj ali manj nemoteno opravljali svoje delo. Puntar v de-
tajlih opisuje vsakodnevno delo na kmetiji in bližnjih poljih. Tudi žaga, ki
jo je imel, je bila polno zaposlena. A vendarle mu je bilo vse skupaj sumlji-
vo, preveč mirno, da bi lahko trajalo.
Četudi je bila vojna, raven varnosti iz dneva v dan pa nižja, je bil
Puntar neizmerno razočaran, ko je ugotovil, da so mu prek noči ukradli
njegovega najljubšega konja. Prek številnih prijateljev, znancev in poslov-
nih partnerjev ga je poskušal neutrudno izslediti. Za njim je poizvedoval
tudi v bližnjih italijanskih obmejnih pokrajinah. Vse zaman, četudi je obja-
233
