Page 253 - Lazar, Irena, Aleksander Panjek in Jonatan Vinkler. Ur. 2020. Mikro in makro. Pristopi in prispevki k humanističnim vedam ob dvajsetletnici UP Fakultete za humanistične študije, 1. knjiga. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 253
»bili smo brez orožja, le lopato in kr amp«: posebni bataljoni na sardiniji
so pripovedovali o tem, da je zdravil primanjkovalo ali jim jih niso dajali.
Preprodaje mi niso omenjali.
4. Kazni
Eno izmed hujših izkušenj »Sardincev« so predstavljale kazni. Omenila sem
že kaznovanja zaradi uporov, povezanih s pomanjkanjem hrane ali širitvi-
jo politično propagandnega gradiva. V pogovorih z nekdanjimi pripadni-
ki posebnih bataljonov na Sardiniji ali pismih in poročilih, ki so hranjena v
arhivu, se pogosto omenja prezirljiv odnos, verbalno (žalitve, poniževanja)
in fizično nasilje: »z nami so ravnali kot z živino« (Ustni vir 4) ali »lepo nas
niso gledali« (Ustni vir 1). Najverjetneje je nasilje najbolj prizadelo najmlaj-
še, mladoletne, fante, ki so bili na silo odpeljani od doma: »V kolikor se kdo
ni dosledno pokoraval poveljem oficirjev, so sledile klofute in brce. Z ozi-
rom, da smo bili mladoletni so nad nami še bolj kruto izvajali svoje vojaške
metode zatiranja, kot pa pri starejših generacijah« (Žmitek 1973, 4). Zaradi
večjega učinka so bile kazni izvršene na javnih mestih. Za manjše prestop-
ke so vojake privezali na drog (al palo) tako, da so jim roke zvezali viso-
ko na drog. Kaznovani je moral pod žgočim soncem stati tudi po več ur.
Pogosti so bili pretepi in druge oblike fizičnega nasilja. Kot se spominja moj
sogovornik, so jih za kazen pretepali ter mučili, »da bi jih čim več umrlo«
(Ustni vir 2). Zaradi prekrškov, kot so bili protesti zaradi lakote ali težkega
dela, odklonitve dela, protesti zaradi nezaščitenosti pred malarijo ali nepla-
čanega dela, so bili poslani tudi pred vojno sodišče (Ustni vir 1). Vojno so-
dišče za Sicilijo in Sardinijo je bilo ustanovljeno s posebnim dekretom. Obe
pokrajini je Mussolini proglasil za »vojno območje«. Imenovanje teh dveh
sodišč časovno sovpada z ustanovitvijo posebnih bataljonov, njuno delova-
nje pa sega še v čas po kapitulaciji Italije. Jeseni leta 1944 so sojenja poteka-
la v glavnem zaradi zahtev pripadnikov posebnih bataljonov po priključitvi
k NOV (AULA IV 1970, 13). Aretacije zaradi odprtega izražanja političnih
stališč so se nadaljevale tudi po italijanski kapitulaciji, kar so »Sardinci«
doživljali kot hudo krivico. Pred vojaško sodišče sta prišla Janko Koren in
Viktor Turjan iz 340. čete. Njuna četa je nekega oktobrskega večera leta 1943
organizirala shod z jugoslovansko zastavo. V pivnici, kjer so priredili govor
in krst zastave, je vdrl komandant čete s podoficirji. Še isto noč sta bila sku-
paj z enim italijanskim podoficirjem (antifašistom) pripadnika čete areti-
rana. Sojenje je potekalo na vojaškem sodišču v Cagliariju, kjer so bili ob-
sojeni na leto zapora na otoku Asinara (Koren 1968, 1–3; Turjan 1969, 1–6).
251
so pripovedovali o tem, da je zdravil primanjkovalo ali jim jih niso dajali.
Preprodaje mi niso omenjali.
4. Kazni
Eno izmed hujših izkušenj »Sardincev« so predstavljale kazni. Omenila sem
že kaznovanja zaradi uporov, povezanih s pomanjkanjem hrane ali širitvi-
jo politično propagandnega gradiva. V pogovorih z nekdanjimi pripadni-
ki posebnih bataljonov na Sardiniji ali pismih in poročilih, ki so hranjena v
arhivu, se pogosto omenja prezirljiv odnos, verbalno (žalitve, poniževanja)
in fizično nasilje: »z nami so ravnali kot z živino« (Ustni vir 4) ali »lepo nas
niso gledali« (Ustni vir 1). Najverjetneje je nasilje najbolj prizadelo najmlaj-
še, mladoletne, fante, ki so bili na silo odpeljani od doma: »V kolikor se kdo
ni dosledno pokoraval poveljem oficirjev, so sledile klofute in brce. Z ozi-
rom, da smo bili mladoletni so nad nami še bolj kruto izvajali svoje vojaške
metode zatiranja, kot pa pri starejših generacijah« (Žmitek 1973, 4). Zaradi
večjega učinka so bile kazni izvršene na javnih mestih. Za manjše prestop-
ke so vojake privezali na drog (al palo) tako, da so jim roke zvezali viso-
ko na drog. Kaznovani je moral pod žgočim soncem stati tudi po več ur.
Pogosti so bili pretepi in druge oblike fizičnega nasilja. Kot se spominja moj
sogovornik, so jih za kazen pretepali ter mučili, »da bi jih čim več umrlo«
(Ustni vir 2). Zaradi prekrškov, kot so bili protesti zaradi lakote ali težkega
dela, odklonitve dela, protesti zaradi nezaščitenosti pred malarijo ali nepla-
čanega dela, so bili poslani tudi pred vojno sodišče (Ustni vir 1). Vojno so-
dišče za Sicilijo in Sardinijo je bilo ustanovljeno s posebnim dekretom. Obe
pokrajini je Mussolini proglasil za »vojno območje«. Imenovanje teh dveh
sodišč časovno sovpada z ustanovitvijo posebnih bataljonov, njuno delova-
nje pa sega še v čas po kapitulaciji Italije. Jeseni leta 1944 so sojenja poteka-
la v glavnem zaradi zahtev pripadnikov posebnih bataljonov po priključitvi
k NOV (AULA IV 1970, 13). Aretacije zaradi odprtega izražanja političnih
stališč so se nadaljevale tudi po italijanski kapitulaciji, kar so »Sardinci«
doživljali kot hudo krivico. Pred vojaško sodišče sta prišla Janko Koren in
Viktor Turjan iz 340. čete. Njuna četa je nekega oktobrskega večera leta 1943
organizirala shod z jugoslovansko zastavo. V pivnici, kjer so priredili govor
in krst zastave, je vdrl komandant čete s podoficirji. Še isto noč sta bila sku-
paj z enim italijanskim podoficirjem (antifašistom) pripadnika čete areti-
rana. Sojenje je potekalo na vojaškem sodišču v Cagliariju, kjer so bili ob-
sojeni na leto zapora na otoku Asinara (Koren 1968, 1–3; Turjan 1969, 1–6).
251
