Page 250 - Lazar, Irena, Aleksander Panjek in Jonatan Vinkler. Ur. 2020. Mikro in makro. Pristopi in prispevki k humanističnim vedam ob dvajsetletnici UP Fakultete za humanistične študije, 1. knjiga. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 250
mikro in makro: pr istopi in pr ispevki k humanističnim vedam ob dvajsetletnici up fhš
litične ideje. Kot je povedal sogovornik, so ob vprašanju, ali res »vse pobi-
jajo«, pripadniki posebnih bataljonov odgovorili, da »le fašiste«. Očitno so
imeli sorodna stališča, saj so tedaj stkali prijateljske vezi (Ustni vir 2).
Nekateri so širili tudi propagandno gradivo in uspeli priti v stik z an-
tifašisti na otoku. Propagandne letake NOB so širili tisti, ki so zaradi iz-
rednih razmer (bolezen ali smrt v družini) še uspeli domov na dopust
(Smrekar 1965, 4–5). Ob vrnitvi so med pripadniki bataljonov širili omenje-
ni material in se politično organizirali (organizacija NOB):
V Pistoii je bila aktivno organizirana v V. četi bataljona, v tej četi je
bilo nekoliko tovarišev, ki so bili že doma vključeni v OF in izvaja-
li akcije. Bilo je tudi nekaj visokošolcev, ki so jih izključili Italijani
iz univerz kot nezanesljive. Mnogo jih je prišlo iz zaporov, interna-
cij in podobno. Ta skupina je imela velik vpliv na ostale tovariše.
Organizirali so upor proti opravljanju dela in zaradi slabe hrane.
Upor je uspel, razkačeni italijanski stražarji pa so hitro ukrepa-
li. Organizatorje so razmestili na različne čete pod strožjo kontro-
lo (Stegu 1965, 2).
Cilji organizacije so bili širjenje propagande za narodnoosvobodilni
boj (NOB), preverjanje morebitnih infiltrirancev, »špijonov« ter priprava za
organiziran odhod v domovino ob kapitulaciji Italije. Kljub strogi cenzu-
ri, aretacijah in inkarceracijah (Troha 2006, 354; Vilhar in Klun 1973), ki so
sledile ob odkritjih gradiv ali upornih dejanjih, so tovrstne »majhne« zma-
ge pomembno prispevale k občutku povezanosti, solidarnosti in odpora.
Razmere je oteževalo tudi domotožje. Edini stik z domačimi je pred-
stavljala pisna korespondenca, ki je bila podvržena strogi cenzuri. Redka
pisma, ki so prihajala iz domačih krajev, so bila natančno pregledana.
Represija se je kazala tudi v tem, da so pisma, ki niso bila napisana v ita-
lijanskem jeziku, uničili (Stegu 1965, 3). Na čustva in občutke posamezni-
kov je seveda močno vplivalo tudi javno trganje pisem, ki so bila napisana
v slovenskem jeziku. V primeru odkritja neprimernih vsebin je prišlo tudi
do sodnih procesov4 pred posebnim sodiščem. 3. februarja 1942 je v okviru
sodbe št. 46 potekalo sojenje Ivanu Turku (v izvirniku Giovanniju Turcu),
rojenemu 18. julija 1913 v Pulju. Kot vojak na Sardiniji je napisal pismo svoj-
cem. V njem je pisal o izgubah, ki jih je imel konvoj. Pismo je prestregla
4 V celoti naj bi bilo izvedenih 131 procesov proti Slovencem in Hrvatom s 544 ob-
toženci. Od teh jih je bilo 68 oproščenih, preostalih 476 pa je bilo obsojenih. Od 42
smrtnih obsodb, ki jih je izreklo posebno sodišče, jih je bilo 33 izrečenih za Slovence
in Hrvate (Čermelj 1965, 310).
248
litične ideje. Kot je povedal sogovornik, so ob vprašanju, ali res »vse pobi-
jajo«, pripadniki posebnih bataljonov odgovorili, da »le fašiste«. Očitno so
imeli sorodna stališča, saj so tedaj stkali prijateljske vezi (Ustni vir 2).
Nekateri so širili tudi propagandno gradivo in uspeli priti v stik z an-
tifašisti na otoku. Propagandne letake NOB so širili tisti, ki so zaradi iz-
rednih razmer (bolezen ali smrt v družini) še uspeli domov na dopust
(Smrekar 1965, 4–5). Ob vrnitvi so med pripadniki bataljonov širili omenje-
ni material in se politično organizirali (organizacija NOB):
V Pistoii je bila aktivno organizirana v V. četi bataljona, v tej četi je
bilo nekoliko tovarišev, ki so bili že doma vključeni v OF in izvaja-
li akcije. Bilo je tudi nekaj visokošolcev, ki so jih izključili Italijani
iz univerz kot nezanesljive. Mnogo jih je prišlo iz zaporov, interna-
cij in podobno. Ta skupina je imela velik vpliv na ostale tovariše.
Organizirali so upor proti opravljanju dela in zaradi slabe hrane.
Upor je uspel, razkačeni italijanski stražarji pa so hitro ukrepa-
li. Organizatorje so razmestili na različne čete pod strožjo kontro-
lo (Stegu 1965, 2).
Cilji organizacije so bili širjenje propagande za narodnoosvobodilni
boj (NOB), preverjanje morebitnih infiltrirancev, »špijonov« ter priprava za
organiziran odhod v domovino ob kapitulaciji Italije. Kljub strogi cenzu-
ri, aretacijah in inkarceracijah (Troha 2006, 354; Vilhar in Klun 1973), ki so
sledile ob odkritjih gradiv ali upornih dejanjih, so tovrstne »majhne« zma-
ge pomembno prispevale k občutku povezanosti, solidarnosti in odpora.
Razmere je oteževalo tudi domotožje. Edini stik z domačimi je pred-
stavljala pisna korespondenca, ki je bila podvržena strogi cenzuri. Redka
pisma, ki so prihajala iz domačih krajev, so bila natančno pregledana.
Represija se je kazala tudi v tem, da so pisma, ki niso bila napisana v ita-
lijanskem jeziku, uničili (Stegu 1965, 3). Na čustva in občutke posamezni-
kov je seveda močno vplivalo tudi javno trganje pisem, ki so bila napisana
v slovenskem jeziku. V primeru odkritja neprimernih vsebin je prišlo tudi
do sodnih procesov4 pred posebnim sodiščem. 3. februarja 1942 je v okviru
sodbe št. 46 potekalo sojenje Ivanu Turku (v izvirniku Giovanniju Turcu),
rojenemu 18. julija 1913 v Pulju. Kot vojak na Sardiniji je napisal pismo svoj-
cem. V njem je pisal o izgubah, ki jih je imel konvoj. Pismo je prestregla
4 V celoti naj bi bilo izvedenih 131 procesov proti Slovencem in Hrvatom s 544 ob-
toženci. Od teh jih je bilo 68 oproščenih, preostalih 476 pa je bilo obsojenih. Od 42
smrtnih obsodb, ki jih je izreklo posebno sodišče, jih je bilo 33 izrečenih za Slovence
in Hrvate (Čermelj 1965, 310).
248
