Page 252 - Lazar, Irena, Aleksander Panjek in Jonatan Vinkler. Ur. 2020. Mikro in makro. Pristopi in prispevki k humanističnim vedam ob dvajsetletnici UP Fakultete za humanistične študije, 1. knjiga. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 252
mikro in makro: pr istopi in pr ispevki k humanističnim vedam ob dvajsetletnici up fhš
kod prepuščeno bataljonom, vendar pogosto niso imeli česa kuhati. Včasih
so za hrano prosili domačine, ki pa so tudi sami »trpeli hudo pomanjkanje
in živeli v težkih razmerah« (Ustni vir 4), ali pa so jo ukradli bodisi kme-
tom (Ustni vir 2) bodisi v vojaških skladiščih. Redko so uspeli zbrati nekaj
denarja in kupiti malo vina ali sira (Ustni vir 1). Sama kraja je bila tvega-
na in se je lahko končala tudi tragično: »[N]a vrtu so rasle pomaranče in je
skočil [vojak] tja, da bi jih nabral. Videl ga je kmet in ga je ustrelil.« (Ustni
vir 1) Zaradi pomanjkanja hrane je prihajalo tudi do uporov, ki so jim na-
vadno sledile kazni in aretacije – celo proces pred vojaškim sodiščem in ob-
sodbe na daljše zaporne kazni (Ditrich 1968, 1).
Živeli so v slabih življenjskih razmerah, nosili so stare in uničene uni-
forme brez vojaških zvezdic. Zaradi pomanjkanja higienskih pripomočk-
ov (npr. mila) so bili »umazani, kar je povečalo nevarnost za uši«, čeprav
so oblasti zatrjevale, da se nahajajo v »letoviščih« oziroma »campi di fortu-
na« (Ustni vir 1). Nasploh so jih v barakah, kjer so živeli, napadale uši, ste-
nice in bolhe. Slabe higienske razmere in umazanija so botrovale številnim
zdravstvenim težavam in okužbam. Najhujša bolezen, ki jih je pestila, pa
je bila malarija, saj je bila velika večina čet nameščena na malaričnih ob-
močjih (Vilhar in Klun 1969, 77). V nekaterih četah le redkokdo ni zbo-
lel. Pogostemu obolevanju sta botrovala slaba bolniška oskrba in pomanj-
kanje zdravil (kinin) (Kosmač 2010, 41). Kljub bolezni so tisti, sposobni za
delo, le-to še naprej opravljali. Bolnišnice so bile večinoma oddaljene od ta-
borišč, kjer so bili nastanjeni. V kolikor so potrebovali bolnišnično oskr-
bo, so se do tja odpravili sami. Vendar je tudi v bolnišnicah primanjkovalo
prostora, zdravil, zato so bolniki pogosto ležali na tleh in niso prejemali za-
dostne zdravstvene oskrbe. Higienski standardi so bili ravno tako pomanj-
kljivi (Ustni vir 2; Smrekar 1965, 3; Nemec 1966, 6). Kot primer preživetja
malarije navajam spomin Jožeta Bubniča, ki je bil s svojo četo nastanjen v
mestu Porto Torres. Zaradi malarije in krvave griže je moral v bolnišnico
v Sassari, kjer je bil skupaj z drugimi bolniki nastanjen na hodniku. Ležali
so na golem cementu, edino pokrivalo je bila odeja. Kasneje je bil preme-
ščen v sobo. Spominja se, da so najslabšim bolnikom dajali injekcijo z belo
tekočino. Ti so kmalu umrli. Sam se je temu »zdravilu« uprl in uspel »izpo-
slovati« kinin, s pomočjo katerega je tudi okreval (Bubnič n. d., 3). V vojnih
razmerah je zdravil pogosto primanjkovalo, razširila pa se je tudi ilegalna
trgovina. Zdravilo naj bi namreč oficirji prodajali civilistom, namesto da bi
ga dajali bolnim »tujerodnim« vojakom (Perini 2004, 192–94). Sogovorniki
250
kod prepuščeno bataljonom, vendar pogosto niso imeli česa kuhati. Včasih
so za hrano prosili domačine, ki pa so tudi sami »trpeli hudo pomanjkanje
in živeli v težkih razmerah« (Ustni vir 4), ali pa so jo ukradli bodisi kme-
tom (Ustni vir 2) bodisi v vojaških skladiščih. Redko so uspeli zbrati nekaj
denarja in kupiti malo vina ali sira (Ustni vir 1). Sama kraja je bila tvega-
na in se je lahko končala tudi tragično: »[N]a vrtu so rasle pomaranče in je
skočil [vojak] tja, da bi jih nabral. Videl ga je kmet in ga je ustrelil.« (Ustni
vir 1) Zaradi pomanjkanja hrane je prihajalo tudi do uporov, ki so jim na-
vadno sledile kazni in aretacije – celo proces pred vojaškim sodiščem in ob-
sodbe na daljše zaporne kazni (Ditrich 1968, 1).
Živeli so v slabih življenjskih razmerah, nosili so stare in uničene uni-
forme brez vojaških zvezdic. Zaradi pomanjkanja higienskih pripomočk-
ov (npr. mila) so bili »umazani, kar je povečalo nevarnost za uši«, čeprav
so oblasti zatrjevale, da se nahajajo v »letoviščih« oziroma »campi di fortu-
na« (Ustni vir 1). Nasploh so jih v barakah, kjer so živeli, napadale uši, ste-
nice in bolhe. Slabe higienske razmere in umazanija so botrovale številnim
zdravstvenim težavam in okužbam. Najhujša bolezen, ki jih je pestila, pa
je bila malarija, saj je bila velika večina čet nameščena na malaričnih ob-
močjih (Vilhar in Klun 1969, 77). V nekaterih četah le redkokdo ni zbo-
lel. Pogostemu obolevanju sta botrovala slaba bolniška oskrba in pomanj-
kanje zdravil (kinin) (Kosmač 2010, 41). Kljub bolezni so tisti, sposobni za
delo, le-to še naprej opravljali. Bolnišnice so bile večinoma oddaljene od ta-
borišč, kjer so bili nastanjeni. V kolikor so potrebovali bolnišnično oskr-
bo, so se do tja odpravili sami. Vendar je tudi v bolnišnicah primanjkovalo
prostora, zdravil, zato so bolniki pogosto ležali na tleh in niso prejemali za-
dostne zdravstvene oskrbe. Higienski standardi so bili ravno tako pomanj-
kljivi (Ustni vir 2; Smrekar 1965, 3; Nemec 1966, 6). Kot primer preživetja
malarije navajam spomin Jožeta Bubniča, ki je bil s svojo četo nastanjen v
mestu Porto Torres. Zaradi malarije in krvave griže je moral v bolnišnico
v Sassari, kjer je bil skupaj z drugimi bolniki nastanjen na hodniku. Ležali
so na golem cementu, edino pokrivalo je bila odeja. Kasneje je bil preme-
ščen v sobo. Spominja se, da so najslabšim bolnikom dajali injekcijo z belo
tekočino. Ti so kmalu umrli. Sam se je temu »zdravilu« uprl in uspel »izpo-
slovati« kinin, s pomočjo katerega je tudi okreval (Bubnič n. d., 3). V vojnih
razmerah je zdravil pogosto primanjkovalo, razširila pa se je tudi ilegalna
trgovina. Zdravilo naj bi namreč oficirji prodajali civilistom, namesto da bi
ga dajali bolnim »tujerodnim« vojakom (Perini 2004, 192–94). Sogovorniki
250
