Page 251 - Lazar, Irena, Aleksander Panjek in Jonatan Vinkler. Ur. 2020. Mikro in makro. Pristopi in prispevki k humanističnim vedam ob dvajsetletnici UP Fakultete za humanistične študije, 1. knjiga. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 251
»bili smo brez orožja, le lopato in kr amp«: posebni bataljoni na sardiniji
cenzura, na sojenju pa je bil oproščen. Na isti dan je bil v okviru sodbe št.
47 obsojen Rudolf Vilhar (v izvirniku Rodolfo Vilhar), rojen 10. aprila 1914
v Postojni. Avgusta leta 1941 je iz Sardinije pisal družini, da jim primanjku-
je hrane ter da vsi upajo, da bo kmalu prišel »medved« (Sovjetska zveza), ki
bo napravil konec vojni. Obsojen je bil na tri leta zapora (Aula IV 1970, 69).
Doma pogosto niso vedeli, kje se možje ali očetje nahajajo. Iz redkih pisem
so uspeli razbrati le, da so živi in lačni. V pismih so jih prosili za hrano in
oblačila, ki pa pogosto niso prispela na cilj (Ustni vir 3).
Kot je znano, so bili pripadniki »posebnih bataljonov« zadolženi za
gradnjo novih letališč, kopanje v rudnikih, čiščenje reliktov potopljenih
ladij v pristaniščih, nakladanje in razkladanje ladij, delo na solinah ter
odstranjevanje ruševin (Vilhar in Klun 1969, 62). V spominih, ki so bili ob-
javljena v letih po koncu vojne, so nekdanji pripadniki posebnih bataljonov
opisovali življenjske razmere in delo na Sardiniji. Skupina mladoletnih fan-
tov v 241. četi, ki je prišla na Sardinijo 30. maja 1943, je bila v mestu Golfo
Aranci zadolžena za delo v pristanišču, in sicer za razkladanje cementa,
gradbenega materiala, goriva in hrane z ladij. Tudi tisti, ki so bili bolni in
neodporni, niso bili prikrajšani za težko delo. Avgusta leta 1943 so četo pre-
mestili v bližino mesta Palau, kjer so delali pri utrjevanju utrdb, strelnih
jarkov in cestnih zaprek (Žmitek 1973, 4). Izpostavljeni so bili različnim ne-
varnostim. Poleg napadov zaveznikov so bili z delom na malaričnih obmo-
čjih ali rudnikih izpostavljeni različnim boleznim in zastrupitvam. Pogosti
so bili primeri zastrupitve v rudnikih svinca, saj so tam kopali brez za-
ščitne opreme. Posledice so se kazale še nekaj let po koncu vojne. Kljub
temu, da neposredno niso bili vključeni v spopade, so se pogosto srečevali s
smrtjo. Bodisi so temu botrovali že omenjena bombardiranja zaveznikov in
težaško delo ali malarija, podhranjenost in kazni (Ustni vir 1). Alojz Pavlin
v svojih spominih piše, da je njegova četa kmalu po prihodu doživela »več
bombardiranj. Imeli smo 7 mrtvih in mnogo ranjenih.« (Pavlin 1969, 1)
V redkih pismih, ki so prispela do domačih, se pogosto omenja lakoto,
slabe higienske razmere, pomanjkljiva oblačila in bolezni. Moji sogovorni-
ki so kot hrano najpogosteje navajali mineštro (voda z malo olja in zelenja-
vo), kuhano v bencinskih sodih. V najhujših trenutkih pomanjkanja so si
kuhali tudi travo ter jedli črviv prepečenec (Ustni vir 1 in 3). Nekateri ba-
taljoni so za kosilo dobili »nekaj tople vode in perje od repe« (Ustni vir 2).
Ampak kot so povedali: »[J]edli smo, ker če ne, bi bilo še slabše« (Ustni vir
1). Primanjkovalo je tudi pitne vode, saj je voda »smrdela in bila okužena,
primerna komaj za umivanje nog« (Žmitek 1973, 6). Kuhanje je bilo pone-
249
cenzura, na sojenju pa je bil oproščen. Na isti dan je bil v okviru sodbe št.
47 obsojen Rudolf Vilhar (v izvirniku Rodolfo Vilhar), rojen 10. aprila 1914
v Postojni. Avgusta leta 1941 je iz Sardinije pisal družini, da jim primanjku-
je hrane ter da vsi upajo, da bo kmalu prišel »medved« (Sovjetska zveza), ki
bo napravil konec vojni. Obsojen je bil na tri leta zapora (Aula IV 1970, 69).
Doma pogosto niso vedeli, kje se možje ali očetje nahajajo. Iz redkih pisem
so uspeli razbrati le, da so živi in lačni. V pismih so jih prosili za hrano in
oblačila, ki pa pogosto niso prispela na cilj (Ustni vir 3).
Kot je znano, so bili pripadniki »posebnih bataljonov« zadolženi za
gradnjo novih letališč, kopanje v rudnikih, čiščenje reliktov potopljenih
ladij v pristaniščih, nakladanje in razkladanje ladij, delo na solinah ter
odstranjevanje ruševin (Vilhar in Klun 1969, 62). V spominih, ki so bili ob-
javljena v letih po koncu vojne, so nekdanji pripadniki posebnih bataljonov
opisovali življenjske razmere in delo na Sardiniji. Skupina mladoletnih fan-
tov v 241. četi, ki je prišla na Sardinijo 30. maja 1943, je bila v mestu Golfo
Aranci zadolžena za delo v pristanišču, in sicer za razkladanje cementa,
gradbenega materiala, goriva in hrane z ladij. Tudi tisti, ki so bili bolni in
neodporni, niso bili prikrajšani za težko delo. Avgusta leta 1943 so četo pre-
mestili v bližino mesta Palau, kjer so delali pri utrjevanju utrdb, strelnih
jarkov in cestnih zaprek (Žmitek 1973, 4). Izpostavljeni so bili različnim ne-
varnostim. Poleg napadov zaveznikov so bili z delom na malaričnih obmo-
čjih ali rudnikih izpostavljeni različnim boleznim in zastrupitvam. Pogosti
so bili primeri zastrupitve v rudnikih svinca, saj so tam kopali brez za-
ščitne opreme. Posledice so se kazale še nekaj let po koncu vojne. Kljub
temu, da neposredno niso bili vključeni v spopade, so se pogosto srečevali s
smrtjo. Bodisi so temu botrovali že omenjena bombardiranja zaveznikov in
težaško delo ali malarija, podhranjenost in kazni (Ustni vir 1). Alojz Pavlin
v svojih spominih piše, da je njegova četa kmalu po prihodu doživela »več
bombardiranj. Imeli smo 7 mrtvih in mnogo ranjenih.« (Pavlin 1969, 1)
V redkih pismih, ki so prispela do domačih, se pogosto omenja lakoto,
slabe higienske razmere, pomanjkljiva oblačila in bolezni. Moji sogovorni-
ki so kot hrano najpogosteje navajali mineštro (voda z malo olja in zelenja-
vo), kuhano v bencinskih sodih. V najhujših trenutkih pomanjkanja so si
kuhali tudi travo ter jedli črviv prepečenec (Ustni vir 1 in 3). Nekateri ba-
taljoni so za kosilo dobili »nekaj tople vode in perje od repe« (Ustni vir 2).
Ampak kot so povedali: »[J]edli smo, ker če ne, bi bilo še slabše« (Ustni vir
1). Primanjkovalo je tudi pitne vode, saj je voda »smrdela in bila okužena,
primerna komaj za umivanje nog« (Žmitek 1973, 6). Kuhanje je bilo pone-
249
