Page 248 - Lazar, Irena, Aleksander Panjek in Jonatan Vinkler. Ur. 2020. Mikro in makro. Pristopi in prispevki k humanističnim vedam ob dvajsetletnici UP Fakultete za humanistične študije, 1. knjiga. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 248
mikro in makro: pr istopi in pr ispevki k humanističnim vedam ob dvajsetletnici up fhš
ga), so Slovence in Hrvate na služenje vojaškega roka pošiljali na jug države
ter na otoka Sicilijo in Sardinijo (štiri posebne bataljone pa so poslali celo
v Grčijo). Prvi slovenski naborniki so zaradi upiranja oblasti na Sardinijo
prišli že leta 1933 (Perini 2004, 72), internacija na otoku pa se je v nasled-
njih letih nadaljevala (Turk 1969, 1–2; Simčič n. d., 7). Pri tem je šlo pred-
vsem za kazenske premestitve in politično preganjanje nezanesljivih ter za
oblast nevarnih ljudi.
Sardinija je bila najbolj nezaželena in osovražena »destinacija«. Otok
je bil oddaljen od celine, tako da je bil beg skoraj nemogoč: »Hoteli so jih
pač izolirati od prebivalstva in redkokje v Italiji je bila taka izolacija, tudi
brez posebnih nadzorstvenih ukrepov, tako popolna kot na Sardiniji.«
(Sivec n. d., 7) Revne in oddaljene pokrajine južne Italije ter njenih otokov
so bile za izolacijo politično sumljivih »tujerodcev« najprimernejše lokaci-
je. V teh krajih namreč niso umirali samo zaradi težkega dela in mučenja,
ampak tudi zaradi pomanjkanja hrane, slabih higienskih razmer in bolez-
ni. To so bila tudi malarična3 območja, izpostavljena stalnim zavezniškim
napadom. Zato ne preseneča, da je bilo največ pripadnikov posebnih bata-
ljonov ravno na Sardiniji. Če izvzamemo kazenske konfinacije, so prvi na-
borniki na otok prišli avgusta 1940. Sledili so jim tisti iz pomladi 1941, je-
seni 1942 in nazadnje pomladi 1943. Takrat naj bi na otok pripeljali okrog
7.000 pripadnikov bataljonov. Najprej so formirali skupine v zbirnih cen-
trih v Pistoi, Arezzu in Piemontu (Asti). Na otok so bili najpogosteje pripe-
ljani z ladjami, nekateri celo z manjšimi civilnimi letali. Že sama pot je bila
po izkušnjah nekdanjih »Sardincev« nevarna, saj so bili na odprtem morju
izpostavljeni bombardiranju zaveznikov (Ustni vir 1).
Čete so nosile številke od 223 do 448. Skupaj je bilo okrog 30 čet, ki so
bile raztresene na različnih krajih od Cagliarija (pri čiščenju ruševin) do
Palaua na severu otoka (pri delu v kamnolomih, cestah in podobno). Čete
so štele do 240 mož. Večja koncentracija bataljonov se je nahajala v mestu
Alghero. Okrog samega letališča je bilo osem čet. Ocenjujejo, da je bilo na
Sardiniji vsega skupaj okrog 15.000 Slovencev in Hrvatov. Poleg posebnih
bataljonov so tu všteti še politični obsojenci in jugoslovanski vojni ujetniki
(Vilhar in Klun 1969, 46).
Vojaki brez orožja so bili dodeljeni težkim fizičnim delom v pristani-
ščih, rudnikih in na letališčih. Kot »politično sumljivi« so bili podvrženi
stalnemu vojaškemu nadzoru. Čeprav uradno imenovani posebni delavski
3 Za malarijo je zbolelo med 70 in 90 odstotkov moških. Okrog 400 posameznikov je
za posledicami bolezni tudi umrlo (Troha 2006, 354).
246
ga), so Slovence in Hrvate na služenje vojaškega roka pošiljali na jug države
ter na otoka Sicilijo in Sardinijo (štiri posebne bataljone pa so poslali celo
v Grčijo). Prvi slovenski naborniki so zaradi upiranja oblasti na Sardinijo
prišli že leta 1933 (Perini 2004, 72), internacija na otoku pa se je v nasled-
njih letih nadaljevala (Turk 1969, 1–2; Simčič n. d., 7). Pri tem je šlo pred-
vsem za kazenske premestitve in politično preganjanje nezanesljivih ter za
oblast nevarnih ljudi.
Sardinija je bila najbolj nezaželena in osovražena »destinacija«. Otok
je bil oddaljen od celine, tako da je bil beg skoraj nemogoč: »Hoteli so jih
pač izolirati od prebivalstva in redkokje v Italiji je bila taka izolacija, tudi
brez posebnih nadzorstvenih ukrepov, tako popolna kot na Sardiniji.«
(Sivec n. d., 7) Revne in oddaljene pokrajine južne Italije ter njenih otokov
so bile za izolacijo politično sumljivih »tujerodcev« najprimernejše lokaci-
je. V teh krajih namreč niso umirali samo zaradi težkega dela in mučenja,
ampak tudi zaradi pomanjkanja hrane, slabih higienskih razmer in bolez-
ni. To so bila tudi malarična3 območja, izpostavljena stalnim zavezniškim
napadom. Zato ne preseneča, da je bilo največ pripadnikov posebnih bata-
ljonov ravno na Sardiniji. Če izvzamemo kazenske konfinacije, so prvi na-
borniki na otok prišli avgusta 1940. Sledili so jim tisti iz pomladi 1941, je-
seni 1942 in nazadnje pomladi 1943. Takrat naj bi na otok pripeljali okrog
7.000 pripadnikov bataljonov. Najprej so formirali skupine v zbirnih cen-
trih v Pistoi, Arezzu in Piemontu (Asti). Na otok so bili najpogosteje pripe-
ljani z ladjami, nekateri celo z manjšimi civilnimi letali. Že sama pot je bila
po izkušnjah nekdanjih »Sardincev« nevarna, saj so bili na odprtem morju
izpostavljeni bombardiranju zaveznikov (Ustni vir 1).
Čete so nosile številke od 223 do 448. Skupaj je bilo okrog 30 čet, ki so
bile raztresene na različnih krajih od Cagliarija (pri čiščenju ruševin) do
Palaua na severu otoka (pri delu v kamnolomih, cestah in podobno). Čete
so štele do 240 mož. Večja koncentracija bataljonov se je nahajala v mestu
Alghero. Okrog samega letališča je bilo osem čet. Ocenjujejo, da je bilo na
Sardiniji vsega skupaj okrog 15.000 Slovencev in Hrvatov. Poleg posebnih
bataljonov so tu všteti še politični obsojenci in jugoslovanski vojni ujetniki
(Vilhar in Klun 1969, 46).
Vojaki brez orožja so bili dodeljeni težkim fizičnim delom v pristani-
ščih, rudnikih in na letališčih. Kot »politično sumljivi« so bili podvrženi
stalnemu vojaškemu nadzoru. Čeprav uradno imenovani posebni delavski
3 Za malarijo je zbolelo med 70 in 90 odstotkov moških. Okrog 400 posameznikov je
za posledicami bolezni tudi umrlo (Troha 2006, 354).
246
