Page 254 - Lazar, Irena, Aleksander Panjek in Jonatan Vinkler. Ur. 2020. Mikro in makro. Pristopi in prispevki k humanističnim vedam ob dvajsetletnici UP Fakultete za humanistične študije, 1. knjiga. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 254
mikro in makro: pr istopi in pr ispevki k humanističnim vedam ob dvajsetletnici up fhš
Kot kaže navedeni primer, kapitulacija ni realizirala pričakovanj.
Pripadniki posebnih bataljonov so še naprej ostali italijanski vojaki pod
italijansko komando: »V imenu zavezništva in v smislu fašističnih predpi-
sov so še naprej gonili na težaško delo od lakote in bolezni obnemogle po-
sebne delavske čete.« (Vilhar in Klun 1969, 102) Italijanska vojska je na-
mreč postala zavezniška in vključitev v partizane je veljala za dezerterstvo.
Najtežji prehod v NOV je bil ravno za »Sardince«, ki so z otoka prišli le tež-
ko. Okrog 6.000 jih je na otoku ostalo pod italijansko vojaško upravo, kar
so doživljali kot hudo krivico. Kasneje so bili premeščeni na Korziko in v
južno Francijo. Domov so se pripadniki »slovanskih čet« vrnili v štirih sku-
pinah konec oktobra in novembra leta 1945. Iz zaporov na Sardiniji pa so se
nekateri vrnili šele leta 1947 (Kavrečič 2004).
Zaključek
Po koncu internacije in vojne se je o izkušnjah v posebnih bataljonih obli-
koval kolektivni spomin (Perini 2004, 20), ki se je »prilagodil« tedanjemu
družbenopolitičnemu kontekstu (Passerini 2008; Thompson 2006; Rožac
Darovec, 2006). Pripadniki posebnih bataljonov so se vrnili v novo poli-
tično okolje, v povojno, novo Titovo Jugoslavijo. Zaradi tega so bili mnogi
spomini napisani v socialističnem duhu, prežeti s spominom na zmagovi-
te partizanske heroje. Vendar je vsak posameznik internacijo doživljal na
svoj način. Vsak sogovornik je povedal oziroma posredoval svojo zgodbo,
svoje razumevanje dogodkov in spominjanje življenjske izkušnje v poseb-
nih bataljonih. Objavljeni spomini, pisma in poročila, ki so nastala po voj-
ni, so odraz takratnega političnega in družbenega ustroja, vendar se v njih
ravno tako zrcalijo osebna izkušnja, strah, trpljenje in nenazadnje človeko-
va iznajdljivost in preživetvena moč. Ob zavedanju, da je spomin tisti, ki
selekcionira dogodke in jim pripiše zgodovinski pomen (Portelli 2006, 36),
se za konec sklicujem na Luiso Passerini, ki pravi, da »poglavitnega nače-
la pri interpretaciji virov ustne zgodovine ne gre iskati v presojanju, ali so
kredibilni, temveč v zgodbi sami« (v Rožac Darovec 2006, 462). Zato me je
pri raziskovanju zanimal predvsem spomin nekdanjih »vojakov« na njiho-
vo težko življenjsko izkušnjo.
Viri in literatura
Ustni viri
Ustni vir 1: Ilirska Bistrica, 2004, transkripcijo intervjuja hrani avtorica.
252
Kot kaže navedeni primer, kapitulacija ni realizirala pričakovanj.
Pripadniki posebnih bataljonov so še naprej ostali italijanski vojaki pod
italijansko komando: »V imenu zavezništva in v smislu fašističnih predpi-
sov so še naprej gonili na težaško delo od lakote in bolezni obnemogle po-
sebne delavske čete.« (Vilhar in Klun 1969, 102) Italijanska vojska je na-
mreč postala zavezniška in vključitev v partizane je veljala za dezerterstvo.
Najtežji prehod v NOV je bil ravno za »Sardince«, ki so z otoka prišli le tež-
ko. Okrog 6.000 jih je na otoku ostalo pod italijansko vojaško upravo, kar
so doživljali kot hudo krivico. Kasneje so bili premeščeni na Korziko in v
južno Francijo. Domov so se pripadniki »slovanskih čet« vrnili v štirih sku-
pinah konec oktobra in novembra leta 1945. Iz zaporov na Sardiniji pa so se
nekateri vrnili šele leta 1947 (Kavrečič 2004).
Zaključek
Po koncu internacije in vojne se je o izkušnjah v posebnih bataljonih obli-
koval kolektivni spomin (Perini 2004, 20), ki se je »prilagodil« tedanjemu
družbenopolitičnemu kontekstu (Passerini 2008; Thompson 2006; Rožac
Darovec, 2006). Pripadniki posebnih bataljonov so se vrnili v novo poli-
tično okolje, v povojno, novo Titovo Jugoslavijo. Zaradi tega so bili mnogi
spomini napisani v socialističnem duhu, prežeti s spominom na zmagovi-
te partizanske heroje. Vendar je vsak posameznik internacijo doživljal na
svoj način. Vsak sogovornik je povedal oziroma posredoval svojo zgodbo,
svoje razumevanje dogodkov in spominjanje življenjske izkušnje v poseb-
nih bataljonih. Objavljeni spomini, pisma in poročila, ki so nastala po voj-
ni, so odraz takratnega političnega in družbenega ustroja, vendar se v njih
ravno tako zrcalijo osebna izkušnja, strah, trpljenje in nenazadnje človeko-
va iznajdljivost in preživetvena moč. Ob zavedanju, da je spomin tisti, ki
selekcionira dogodke in jim pripiše zgodovinski pomen (Portelli 2006, 36),
se za konec sklicujem na Luiso Passerini, ki pravi, da »poglavitnega nače-
la pri interpretaciji virov ustne zgodovine ne gre iskati v presojanju, ali so
kredibilni, temveč v zgodbi sami« (v Rožac Darovec 2006, 462). Zato me je
pri raziskovanju zanimal predvsem spomin nekdanjih »vojakov« na njiho-
vo težko življenjsko izkušnjo.
Viri in literatura
Ustni viri
Ustni vir 1: Ilirska Bistrica, 2004, transkripcijo intervjuja hrani avtorica.
252
