Page 249 - Lazar, Irena, Aleksander Panjek in Jonatan Vinkler. Ur. 2020. Mikro in makro. Pristopi in prispevki k humanističnim vedam ob dvajsetletnici UP Fakultete za humanistične študije, 1. knjiga. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 249
»bili smo brez orožja, le lopato in kr amp«: posebni bataljoni na sardiniji
bataljoni, so jim sami pravili kazenski (Ustni vir 1). Navadno so bili nasta-
njeni v kasarnah, zapuščenih šolskih poslopjih, v samostanih, barakah brez
vode in stranišč ali kar pod šotori. Ležali so na golem lesu ali cementu z
malo slame (Troha 2006, 354; Vilhar in Klun 1973a).
Mobilizacija v posebne bataljone, v našem primeru na Sardinijo, je po-
tekala na različne načine in iz različnih razlogov. Nekateri so bili privede-
ni kot domnevni dezerterji (Ustni vir 1), drugi so bili, kljub že odslužene-
mu vojaškemu roku, ponovno vpoklicani oziroma odvedeni neposredno
izpred domače hiše: »[O]n [oče, ki je bil odpeljan] je okopaval krompir in so
kar prišli italijanski vojaki in so ga iz njive kar pobrali, niti domov k ženi ni
smel iti. Prišli so ga iskat na dom, prijeli za roke in ga odvlekli … na kami-
on. Mama mu je hotela dati kaj za pot, vendar ji niso dovolili … nismo ve-
deli, kam ga peljejo in če se bo vrnil domov.« (Ustni vir 3) Spet tretji so bili
premeščeni iz redne italijanske vojske (Ustni vir 4). Pogosto je bil način no-
vačenja povezan z nasilnim vpoklicem, ki je potekal ponoči po domovih.
Odpeljani so bili v zbirne centre v Italiji in kasneje v živinskih vagonih na-
daljevali pot do pristanišča oziroma letališča: »neznano kam, znašli smo se
sredi morja« (Ustni vir 1). Svoje bivanje na otoku so dojemali kot internaci-
jo: »Taborišče je bilo slabo urejeno; vode je bilo malo, stranišč pa sploh ne.
Taka je bila higiena dvatisočletne laške kulture.« (Vilhar in Klun 1973a, 322)
3. »Uporniki« na otoku
Prebivalci otoka so pričakovali prihod »upornikov« (ribellov, kot so jim
pravili), to je teroristov in brezbožnih komunistov. Kot najučinkovitejše
orodje propagande so se izkazala naznanila v cerkvah, kjer so duhovniki
napovedovali prihod banditov, nevarnih morilcev in razbojnikov, s kateri-
mi niso smeli komunicirati. Sogovornik se je spominjal, da so ob prihodu
morda res spominjali na bandite, saj so bili lačni, izmučeni od poti in uma-
zani (Ustni vir 2).
Vendar kot se pogosto zgodi, človek ne deluje venomer v skladu s pravi-
li. Med pripadniki posebnih bataljonov in domačini so se postopoma stka-
le vezi. Možje in fantje so radi peli v cerkvi ter pomagali kmetom na polju.
Pogost pojav med četami posebnih bataljonov je bila ustanovitev pevskega
zbora in glasba je bila pomemben dejavnik vzpostavljanja stikov z lokalni-
mi prebivalci (Kosmač 2010, 40). Z domačini so torej na različne načine pri-
hajali v stik, kot na primer ob obisku gostilne na prosto nedeljo. Po prvot-
ni skepsi domačinov so se zidovi postopoma le porušili in pogovor je stekel.
Nekateri so tudi ugotovili, da imajo z lokalnim prebivalstvom sorodne po-
247
bataljoni, so jim sami pravili kazenski (Ustni vir 1). Navadno so bili nasta-
njeni v kasarnah, zapuščenih šolskih poslopjih, v samostanih, barakah brez
vode in stranišč ali kar pod šotori. Ležali so na golem lesu ali cementu z
malo slame (Troha 2006, 354; Vilhar in Klun 1973a).
Mobilizacija v posebne bataljone, v našem primeru na Sardinijo, je po-
tekala na različne načine in iz različnih razlogov. Nekateri so bili privede-
ni kot domnevni dezerterji (Ustni vir 1), drugi so bili, kljub že odslužene-
mu vojaškemu roku, ponovno vpoklicani oziroma odvedeni neposredno
izpred domače hiše: »[O]n [oče, ki je bil odpeljan] je okopaval krompir in so
kar prišli italijanski vojaki in so ga iz njive kar pobrali, niti domov k ženi ni
smel iti. Prišli so ga iskat na dom, prijeli za roke in ga odvlekli … na kami-
on. Mama mu je hotela dati kaj za pot, vendar ji niso dovolili … nismo ve-
deli, kam ga peljejo in če se bo vrnil domov.« (Ustni vir 3) Spet tretji so bili
premeščeni iz redne italijanske vojske (Ustni vir 4). Pogosto je bil način no-
vačenja povezan z nasilnim vpoklicem, ki je potekal ponoči po domovih.
Odpeljani so bili v zbirne centre v Italiji in kasneje v živinskih vagonih na-
daljevali pot do pristanišča oziroma letališča: »neznano kam, znašli smo se
sredi morja« (Ustni vir 1). Svoje bivanje na otoku so dojemali kot internaci-
jo: »Taborišče je bilo slabo urejeno; vode je bilo malo, stranišč pa sploh ne.
Taka je bila higiena dvatisočletne laške kulture.« (Vilhar in Klun 1973a, 322)
3. »Uporniki« na otoku
Prebivalci otoka so pričakovali prihod »upornikov« (ribellov, kot so jim
pravili), to je teroristov in brezbožnih komunistov. Kot najučinkovitejše
orodje propagande so se izkazala naznanila v cerkvah, kjer so duhovniki
napovedovali prihod banditov, nevarnih morilcev in razbojnikov, s kateri-
mi niso smeli komunicirati. Sogovornik se je spominjal, da so ob prihodu
morda res spominjali na bandite, saj so bili lačni, izmučeni od poti in uma-
zani (Ustni vir 2).
Vendar kot se pogosto zgodi, človek ne deluje venomer v skladu s pravi-
li. Med pripadniki posebnih bataljonov in domačini so se postopoma stka-
le vezi. Možje in fantje so radi peli v cerkvi ter pomagali kmetom na polju.
Pogost pojav med četami posebnih bataljonov je bila ustanovitev pevskega
zbora in glasba je bila pomemben dejavnik vzpostavljanja stikov z lokalni-
mi prebivalci (Kosmač 2010, 40). Z domačini so torej na različne načine pri-
hajali v stik, kot na primer ob obisku gostilne na prosto nedeljo. Po prvot-
ni skepsi domačinov so se zidovi postopoma le porušili in pogovor je stekel.
Nekateri so tudi ugotovili, da imajo z lokalnim prebivalstvom sorodne po-
247
