Page 260 - Lazar, Irena, Aleksander Panjek in Jonatan Vinkler. Ur. 2020. Mikro in makro. Pristopi in prispevki k humanističnim vedam ob dvajsetletnici UP Fakultete za humanistične študije, 1. knjiga. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 260
mikro in makro: pr istopi in pr ispevki k humanističnim vedam ob dvajsetletnici up fhš
če in si jih posameznik ne želi priznati. Jih pa odigrava v odnosih z drugimi
osebami (Gostečnik 2018, 32–34; Giorgi 2009, 205). Posledica tega je lahko
tudi molk; molk, ki ga lahko zaznamo ali ne, saj molk ne pomeni nujno od-
sotnosti besede ali glasu (Kidron 2009, 6). Kot bo pokazano, je molk lah-
ko tudi zasičen z besedami ali utelešen v telo govorca. V psihodinamskih
metodah, orientiranih na telo, terapevti namreč ravno preko telesnih sen-
zacij spoznavajo in regulirajo boleče vsebine klienta (Gostečnik 2008, 255).
Prav nezavedno, ki rezultira tudi v molku, postavlja temelj sodelovanja
med etnologijo oziroma kulturno antropologijo in psihoterapijo. Pričujoče
poglavje, katerega avtorica je etnologinja, soavtor pa psihoterapevt, pred-
stavlja enega prvih korakov k takemu interdisciplinarnemu sodelovanju v
slovenskem prostoru. Z etnološkega in psihoterapevtskega vidika bo po-
skušal odgovoriti na vprašanje, kaj nam molk v raziskovanju spominov
razkriva. Analizirana bosta dva reprezentativna etnografska primera: raz-
iskava individualnih spominov na povojni »eksodus« iz Istre in spominov
na vojno in povojno obdobje (Hrobat Virloget 2017a; 2019; 2020).
1. Molk v raziskavi spominov na »istrski eksodus«1
»Ljudje komunicirajo v jeziku, z gibom in molkom« (Lichterman 2017,
39). Ustna zgodovinarka Luisa Passerini spomin definira kot »odnos med
sedanjostjo in preteklostjo, molkom in besedo, med individualnim in
kolektivnim«, spomin je » naracija, ki jo strukturirajo individualne in ko-
lektivne pozabe« (Passerini 2008, 224‒25). Spominov zato ne moremo ana-
lizirati, ne da bi jih postavili v kontekst molka. Razumeti moramo njego-
ve meje in reference, glede na to, na koga ali kaj se vzpostavlja (Passerini
2008, 252‒53).
Od samega začetka raziskavo o »eksodusu« prežema vseprisoten molk,
nelagodje zaradi nečesa neizgovorljivega, nečesa, čemur se raje izognemo,
umaknemo. »Istrski eksodus« predstavlja zadnjo stopnjo (večinoma) ita-
1 Besedo »eksodus« uporabljam brez vsakršnih političnih konotacij, z njeno uporabo
se ne želim sklicevati na »enoten« ali »enonacionalen« proces mitskih razsežnosti,
kar ta termin v nasprotju s slovenskim poimenovanjem »povojnih migracij« v itali
janskem diskurzu označuje (Ballinger 2003, 7). S stališča etnologinje sem se tako
odločila, ker je pri mojih sogovornikih kot tudi v širši strokovni javnosti to naj
splošneje veljavna oznaka za povojno izseljevanje iz Istre, večinoma italijanskega,
vendar v manjši meri tudi slovenskega in hrvaškega prebivalstva (o problemu hibrid-
nih identitet v Istri glej Hrobat Virloget 2021). Po mnenju zgodovinarke Catherine
Gousseff lahko izraz označuje tudi skoraj popolno izpraznitev določenega prebival-
stva iz nekega ozemlja (ustna informacija).
258
če in si jih posameznik ne želi priznati. Jih pa odigrava v odnosih z drugimi
osebami (Gostečnik 2018, 32–34; Giorgi 2009, 205). Posledica tega je lahko
tudi molk; molk, ki ga lahko zaznamo ali ne, saj molk ne pomeni nujno od-
sotnosti besede ali glasu (Kidron 2009, 6). Kot bo pokazano, je molk lah-
ko tudi zasičen z besedami ali utelešen v telo govorca. V psihodinamskih
metodah, orientiranih na telo, terapevti namreč ravno preko telesnih sen-
zacij spoznavajo in regulirajo boleče vsebine klienta (Gostečnik 2008, 255).
Prav nezavedno, ki rezultira tudi v molku, postavlja temelj sodelovanja
med etnologijo oziroma kulturno antropologijo in psihoterapijo. Pričujoče
poglavje, katerega avtorica je etnologinja, soavtor pa psihoterapevt, pred-
stavlja enega prvih korakov k takemu interdisciplinarnemu sodelovanju v
slovenskem prostoru. Z etnološkega in psihoterapevtskega vidika bo po-
skušal odgovoriti na vprašanje, kaj nam molk v raziskovanju spominov
razkriva. Analizirana bosta dva reprezentativna etnografska primera: raz-
iskava individualnih spominov na povojni »eksodus« iz Istre in spominov
na vojno in povojno obdobje (Hrobat Virloget 2017a; 2019; 2020).
1. Molk v raziskavi spominov na »istrski eksodus«1
»Ljudje komunicirajo v jeziku, z gibom in molkom« (Lichterman 2017,
39). Ustna zgodovinarka Luisa Passerini spomin definira kot »odnos med
sedanjostjo in preteklostjo, molkom in besedo, med individualnim in
kolektivnim«, spomin je » naracija, ki jo strukturirajo individualne in ko-
lektivne pozabe« (Passerini 2008, 224‒25). Spominov zato ne moremo ana-
lizirati, ne da bi jih postavili v kontekst molka. Razumeti moramo njego-
ve meje in reference, glede na to, na koga ali kaj se vzpostavlja (Passerini
2008, 252‒53).
Od samega začetka raziskavo o »eksodusu« prežema vseprisoten molk,
nelagodje zaradi nečesa neizgovorljivega, nečesa, čemur se raje izognemo,
umaknemo. »Istrski eksodus« predstavlja zadnjo stopnjo (večinoma) ita-
1 Besedo »eksodus« uporabljam brez vsakršnih političnih konotacij, z njeno uporabo
se ne želim sklicevati na »enoten« ali »enonacionalen« proces mitskih razsežnosti,
kar ta termin v nasprotju s slovenskim poimenovanjem »povojnih migracij« v itali
janskem diskurzu označuje (Ballinger 2003, 7). S stališča etnologinje sem se tako
odločila, ker je pri mojih sogovornikih kot tudi v širši strokovni javnosti to naj
splošneje veljavna oznaka za povojno izseljevanje iz Istre, večinoma italijanskega,
vendar v manjši meri tudi slovenskega in hrvaškega prebivalstva (o problemu hibrid-
nih identitet v Istri glej Hrobat Virloget 2021). Po mnenju zgodovinarke Catherine
Gousseff lahko izraz označuje tudi skoraj popolno izpraznitev določenega prebival-
stva iz nekega ozemlja (ustna informacija).
258
