Page 265 - Lazar, Irena, Aleksander Panjek in Jonatan Vinkler. Ur. 2020. Mikro in makro. Pristopi in prispevki k humanističnim vedam ob dvajsetletnici UP Fakultete za humanistične študije, 1. knjiga. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 265
kaj sporoča molk?
Čeprav je danes »eksodus« v javnosti bolj priznan kot pred desetletji,
to še do nedavnega ni bilo tako. »Tiha detabuizacija« te sporne preteklosti
se je začela šele v času »sramežljivega vetra liberalizacije javnega prostora«
v osemdesetih letih (s književniki), ampak še dolgo po tem ni bilo odkri-
te znanstvene razprave (Dota 2010, 73−85). Tabu je bil porušen šele z demo-
kratizacijo družbe in s padcem socializma, ko so odpadli njegovi dogmat-
ski okovi in avtocenzure, ki so ovirali kritični pristop zgodovinopisju o
vojni in po njej (Dota 2010, 85; Cipek 2009; Czerwiński 2013; Čapo Žmegač
2015, 123‒24). Vendar, kot smo videli, še vedno in še do nedavnega je ljudi
prežemal strah pred odkritim soočanjem spominov na tako sporno temo
in še danes smo daleč od tega, da bi razmišljali o soodgovornosti povojnih
oblasti za »eksodus«. Le redki politiki so uspeli preseči klasično perspekti-
vo o lastni viktimizaciji in krivdi »drugega« naroda (Assmann 2007). Dve
redki izjemi sta bila mednarodna poskusa sprave leta 2010, ko so slovenski,
hrvaški in italijanski predsednik položili vence na nacionalne »kraje spo-
mina« (lieux de mémoire, Nora 1986; Hrobat Virloget 2015a, 161) in podobno
srečanje slovenskega in italijanskega predsednika leta 2020. Vsak narod se
namreč osredotoča le na lastno trpljenje, zato je vsak nacionalni kolektiv-
ni spomin v Evropi v konfliktu s spominom soseda. Tako je praktično ne-
mogoče priznati status »žrtve« drugemu in se soočiti z lastno krivdo oziro-
ma soodgovornostjo (Assmann 2007, 15−17, 23). Podobno kot zgornji poskus
sprave je ostalo brez večjega odmeva v javnosti tudi priznanje nekdanjega
predsednika državnega zbora o lastni kolektivni soodgovornosti za »ekso-
dus« na komemoraciji leta 2015 predsednika državnega zbora dr. Milana
Brgleza (Hrobat 2015a, 161−62):
A žal moramo priznati tudi to, da so se v tej pravični borbi za osvo-
boditev zgodile stvari, ki jih, če želimo biti zvesti zgodovinski resni-
ci in pravici, moramo priznati in obžalovati. Ena od teh je bila tudi
drastično spremenjena sestava prebivalcev slovenske Istre, ki je do-
dobra zaznamovala naslednje rodove. Izpraznjene vasi in mesta.
Prazne ulice. Sprememba stoletja uveljavljenih imen ulic, krajev in
mest (Ustni vir 5).
S psihološkega vidika bi razlog za molk o »eksodusu« lahko pripisali
tudi temu, da je veljalo najbrž za nedopustno žalovanje, izražanje bolečih
spominov v družbi zmagovalcev, kjer je prizadeta oseba na strani vojnih
poražencev. Internalizacija prepovedi žalovanja je lahko posledica neav-
toriziranega žalovanja, kjer zaradi zunanjih, javnih pričakovanj oziroma
prepovedi širša družba ne priznava ali zanika dogodke, povezane z njim
263
Čeprav je danes »eksodus« v javnosti bolj priznan kot pred desetletji,
to še do nedavnega ni bilo tako. »Tiha detabuizacija« te sporne preteklosti
se je začela šele v času »sramežljivega vetra liberalizacije javnega prostora«
v osemdesetih letih (s književniki), ampak še dolgo po tem ni bilo odkri-
te znanstvene razprave (Dota 2010, 73−85). Tabu je bil porušen šele z demo-
kratizacijo družbe in s padcem socializma, ko so odpadli njegovi dogmat-
ski okovi in avtocenzure, ki so ovirali kritični pristop zgodovinopisju o
vojni in po njej (Dota 2010, 85; Cipek 2009; Czerwiński 2013; Čapo Žmegač
2015, 123‒24). Vendar, kot smo videli, še vedno in še do nedavnega je ljudi
prežemal strah pred odkritim soočanjem spominov na tako sporno temo
in še danes smo daleč od tega, da bi razmišljali o soodgovornosti povojnih
oblasti za »eksodus«. Le redki politiki so uspeli preseči klasično perspekti-
vo o lastni viktimizaciji in krivdi »drugega« naroda (Assmann 2007). Dve
redki izjemi sta bila mednarodna poskusa sprave leta 2010, ko so slovenski,
hrvaški in italijanski predsednik položili vence na nacionalne »kraje spo-
mina« (lieux de mémoire, Nora 1986; Hrobat Virloget 2015a, 161) in podobno
srečanje slovenskega in italijanskega predsednika leta 2020. Vsak narod se
namreč osredotoča le na lastno trpljenje, zato je vsak nacionalni kolektiv-
ni spomin v Evropi v konfliktu s spominom soseda. Tako je praktično ne-
mogoče priznati status »žrtve« drugemu in se soočiti z lastno krivdo oziro-
ma soodgovornostjo (Assmann 2007, 15−17, 23). Podobno kot zgornji poskus
sprave je ostalo brez večjega odmeva v javnosti tudi priznanje nekdanjega
predsednika državnega zbora o lastni kolektivni soodgovornosti za »ekso-
dus« na komemoraciji leta 2015 predsednika državnega zbora dr. Milana
Brgleza (Hrobat 2015a, 161−62):
A žal moramo priznati tudi to, da so se v tej pravični borbi za osvo-
boditev zgodile stvari, ki jih, če želimo biti zvesti zgodovinski resni-
ci in pravici, moramo priznati in obžalovati. Ena od teh je bila tudi
drastično spremenjena sestava prebivalcev slovenske Istre, ki je do-
dobra zaznamovala naslednje rodove. Izpraznjene vasi in mesta.
Prazne ulice. Sprememba stoletja uveljavljenih imen ulic, krajev in
mest (Ustni vir 5).
S psihološkega vidika bi razlog za molk o »eksodusu« lahko pripisali
tudi temu, da je veljalo najbrž za nedopustno žalovanje, izražanje bolečih
spominov v družbi zmagovalcev, kjer je prizadeta oseba na strani vojnih
poražencev. Internalizacija prepovedi žalovanja je lahko posledica neav-
toriziranega žalovanja, kjer zaradi zunanjih, javnih pričakovanj oziroma
prepovedi širša družba ne priznava ali zanika dogodke, povezane z njim
263
