Page 264 - Lazar, Irena, Aleksander Panjek in Jonatan Vinkler. Ur. 2020. Mikro in makro. Pristopi in prispevki k humanističnim vedam ob dvajsetletnici UP Fakultete za humanistične študije, 1. knjiga. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 264
mikro in makro: pr istopi in pr ispevki k humanističnim vedam ob dvajsetletnici up fhš
kot mama /op. umrla/, še posebno babica, ampak tudi oni … Za ot-
roka je to grozno, saj izgubi vse svoje varnosti, izgubi čustvene nak-
lonjenosti … Evo, to je najbolj težka stvar, ki se mi je osebno zgo-
dila, to je. To je rana, ki se ni nikoli zacelila, ta rana. (Ustni vir 4)
Podoben molk, izogibanje spominom, nelagodje je A. Smith (2006,
147‒59) opazila pri spominih t. i. pied-noirs na francosko-alžirsko vojno. Ko
so o njej govorili, so svoje spomine cenzurirali, disciplinirali, se jih skušali
zavestno izogibati ali pa so jih strukturirali na racionalen, neoseben način.
Ljudje so se zatekali k tem taktikam, da bi ohranili nadzor nad čustveno
obremenjenimi spomini, ki se niso ujemali s francoskim kolektivnim spo-
minom o vojni, hkrati pa so jih spominjali na osebno udeležbo v neizgovor-
ljivih in sramotnih krutostih, v nečem, kar je bilo blizu državljanski vojni,
ki je bila v francoskem kolektivnem spominu priznana šele pred nedavnim.
Tišina nastane, ko se spomin ne more nasloniti na kolektivni spomin,
ker je ta namenoma prilagojen ali nepriznan, cenzuriran. Psihoterapevti
ugotavljajo, da v primeru medgeneracijskega prenosa izkušenj genocida, če
izkušnje staršev niso priznane kot zgodovinska resnica in če storilci niso
priznali svojih zločinov, travma pri naslednji generaciji preide v delirij, za-
dušljivo nočno moro (Althounian 2005, XIV). Navajajo grozljiv, vendar
včasih zamegljen prenos (družbenih) travm na drugo in tretjo generaci-
jo.4 Psihično, čustveno trpljenje njihovih starih staršev ali staršev se zaple-
teno prenese na njihove potomce. Prvotni izvor trpljenja, recimo grozljive
izkušnje iz taborišč, prestajanje lakote, izgon iz domovine, doživljanje voj-
ne od blizu in podobno, se v naslednjih generacijah preobrazi v npr. moč-
no anksioznost, panične napade, otopelost za emocionalni svet, doživljanje
nezmožnosti ljubečih odnosov, nerazumno kopičenje zalog hrane, stra-
hotne občutke krivde zaradi preživetja. Soavtor članka iz svoje lastne kli-
nične prakse ugotavlja, da ima najmanj vsaka četrta psihoterapija izvor v
starših ali starih starših, od katerih je vsaj eden doživel vojno nasilje (ta-
borišča, udeležba v bojih, sodelovanje v pobojih, poslušanje staršev o voj-
ni). Zanesljivi mehanizem medgeneracijskega prenosa travm ali močnih
čustvenih vsebin je molk (Kovač 2019, 12, 14, 42; Wutti 2013, 2), saj že be-
žen spomin na težke čase prednikov povzroči prebujanje te čustvene gro-
ze. Zato ljudje utihnejo in ne želijo govoriti o dogodkih, ki so polni občut-
kov strahu, sramu in krivde.
4 Glej Bezo in Maggi 2015, 92–93; Gostečnik 2018, 45–48; Kovač 2019, 8−13, 45−47;
Wutti 2013.
262
kot mama /op. umrla/, še posebno babica, ampak tudi oni … Za ot-
roka je to grozno, saj izgubi vse svoje varnosti, izgubi čustvene nak-
lonjenosti … Evo, to je najbolj težka stvar, ki se mi je osebno zgo-
dila, to je. To je rana, ki se ni nikoli zacelila, ta rana. (Ustni vir 4)
Podoben molk, izogibanje spominom, nelagodje je A. Smith (2006,
147‒59) opazila pri spominih t. i. pied-noirs na francosko-alžirsko vojno. Ko
so o njej govorili, so svoje spomine cenzurirali, disciplinirali, se jih skušali
zavestno izogibati ali pa so jih strukturirali na racionalen, neoseben način.
Ljudje so se zatekali k tem taktikam, da bi ohranili nadzor nad čustveno
obremenjenimi spomini, ki se niso ujemali s francoskim kolektivnim spo-
minom o vojni, hkrati pa so jih spominjali na osebno udeležbo v neizgovor-
ljivih in sramotnih krutostih, v nečem, kar je bilo blizu državljanski vojni,
ki je bila v francoskem kolektivnem spominu priznana šele pred nedavnim.
Tišina nastane, ko se spomin ne more nasloniti na kolektivni spomin,
ker je ta namenoma prilagojen ali nepriznan, cenzuriran. Psihoterapevti
ugotavljajo, da v primeru medgeneracijskega prenosa izkušenj genocida, če
izkušnje staršev niso priznane kot zgodovinska resnica in če storilci niso
priznali svojih zločinov, travma pri naslednji generaciji preide v delirij, za-
dušljivo nočno moro (Althounian 2005, XIV). Navajajo grozljiv, vendar
včasih zamegljen prenos (družbenih) travm na drugo in tretjo generaci-
jo.4 Psihično, čustveno trpljenje njihovih starih staršev ali staršev se zaple-
teno prenese na njihove potomce. Prvotni izvor trpljenja, recimo grozljive
izkušnje iz taborišč, prestajanje lakote, izgon iz domovine, doživljanje voj-
ne od blizu in podobno, se v naslednjih generacijah preobrazi v npr. moč-
no anksioznost, panične napade, otopelost za emocionalni svet, doživljanje
nezmožnosti ljubečih odnosov, nerazumno kopičenje zalog hrane, stra-
hotne občutke krivde zaradi preživetja. Soavtor članka iz svoje lastne kli-
nične prakse ugotavlja, da ima najmanj vsaka četrta psihoterapija izvor v
starših ali starih starših, od katerih je vsaj eden doživel vojno nasilje (ta-
borišča, udeležba v bojih, sodelovanje v pobojih, poslušanje staršev o voj-
ni). Zanesljivi mehanizem medgeneracijskega prenosa travm ali močnih
čustvenih vsebin je molk (Kovač 2019, 12, 14, 42; Wutti 2013, 2), saj že be-
žen spomin na težke čase prednikov povzroči prebujanje te čustvene gro-
ze. Zato ljudje utihnejo in ne želijo govoriti o dogodkih, ki so polni občut-
kov strahu, sramu in krivde.
4 Glej Bezo in Maggi 2015, 92–93; Gostečnik 2018, 45–48; Kovač 2019, 8−13, 45−47;
Wutti 2013.
262
