Page 261 - Lazar, Irena, Aleksander Panjek in Jonatan Vinkler. Ur. 2020. Mikro in makro. Pristopi in prispevki k humanističnim vedam ob dvajsetletnici UP Fakultete za humanistične študije, 1. knjiga. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 261
kaj sporoča molk?
lijanskih migrantov iz Jugoslavije, ki se je začela kmalu po drugi svetov-
ni vojni, ko je jugoslovanska narodnoosvobodilna vojska okupirala ozem-
lja ob jadranski obali (Istra, Dalmacija), ki so bila po padcu Avstro-Ogrske
priključena Kraljevini Italiji (Gombač 2005; Ballinger 2003).2 Po »eksodu-
su«, ki se zaključi nekaj let po priključitvi cone B v Istri k Jugoslaviji leta
1957, se je število registriranih etničnih Italijanov v obalnih mestih sloven-
skega dela Istre zmanjšalo z 90 % pred vojno na zgolj 10,5 % (Troha 1997, 59).
Po slovenskih popisih je v obdobju od leta 1945 do 1958 to ozemlje zapustilo
49.132 oseb, večinoma Italijanov pa tudi Slovencev in Hrvatov (Volk 2003,
51), medtem ko številke za celotno Istro (vključno s hrvaškim delom) zaje-
majp razpon med 200.000 in pretiranimi 350.000 (Ballinger 2003, 1, 275).
Italijanska in slovenska stran sta dolgo časa zagovarjali vsaka svojo vzpo-
redno zgodovino in različne razloge za migracije, vsaka svoje število mi-
grantov in različna poimenovanja. V prevladujočem slovenskem javnem
diskurzu je »eksodus« večinoma predstavljen kot svobodna izbira, ki izhaja
iz zakonite pravice do optiranja za italijansko državljanstvo, včasih pa tudi
kot beg Italijanov kot vojnih zločincev, fašistov. V nasprotju s tem italijan-
ska stran »eksodus« v luči samoviktimizacije dojema kot nacionalno trage-
dijo, kar izraža italijansko simbolno poimenovanje esodo.3 Kolektivni spo-
min tistih Italijanov, ki so »ostali« v jugoslovanski Istri, je spet drugačen,
nekje vmes, saj se za razliko od italijanskega prevladujočega spomina dob-
ro zavedajo vzročno-posledičnih povezav »eksodusa« z nasiljem pod itali-
janskim fašizmom.
Ravno neskladje med individualnimi in kolektivnimi spomini je eden
izmed mnogih vzrokov za molk o »eksodusu«, sploh pri Italijanih, ki so os-
tali. Kot ugotavlja že sociolog Maurice Halbwachs, individualni spomini
težko obstanejo zunaj kolektivnega spomina. Individualni spomini lahko
bogatijo, podpirajo kolektivni spomin, če so cenjeni, po drugi strani pa so
lahko zavrnjeni, stigmatizirani, če ne ustrezajo prevladujoči podobi o pre-
teklosti (Halbwachs 1925; 2001; Assmann 2007, 16). Spomini Italijanov, ki so
ostali, in del spominov slovenskih domačinov in priseljencev, ki so doživ-
ljali množično izseljevanje, se ne sklada z dominantnimi diskurzi, sploh v
delu, kjer je na eni strani govora o prostovoljnem odhodu, na drugi strani
pa občutki, vtisi o prisili, posredni ali neposredni (Hrobat Virloget 2017a).
2 Množične migracije so bile pred tem tudi v obratni smeri, ko je na tisoče slovenskih
in hrvaških migrantov bežalo v kraljevino Jugoslavijo zaradi fašistične ideologije in
sovražnosti do manjšin (Verginella 2015).
3 Glej npr. Ballinger 2003, 42−45; Hrobat Virloget, Goussef in Corni 2015; Gombač
2005; Kalc 2019.
259
lijanskih migrantov iz Jugoslavije, ki se je začela kmalu po drugi svetov-
ni vojni, ko je jugoslovanska narodnoosvobodilna vojska okupirala ozem-
lja ob jadranski obali (Istra, Dalmacija), ki so bila po padcu Avstro-Ogrske
priključena Kraljevini Italiji (Gombač 2005; Ballinger 2003).2 Po »eksodu-
su«, ki se zaključi nekaj let po priključitvi cone B v Istri k Jugoslaviji leta
1957, se je število registriranih etničnih Italijanov v obalnih mestih sloven-
skega dela Istre zmanjšalo z 90 % pred vojno na zgolj 10,5 % (Troha 1997, 59).
Po slovenskih popisih je v obdobju od leta 1945 do 1958 to ozemlje zapustilo
49.132 oseb, večinoma Italijanov pa tudi Slovencev in Hrvatov (Volk 2003,
51), medtem ko številke za celotno Istro (vključno s hrvaškim delom) zaje-
majp razpon med 200.000 in pretiranimi 350.000 (Ballinger 2003, 1, 275).
Italijanska in slovenska stran sta dolgo časa zagovarjali vsaka svojo vzpo-
redno zgodovino in različne razloge za migracije, vsaka svoje število mi-
grantov in različna poimenovanja. V prevladujočem slovenskem javnem
diskurzu je »eksodus« večinoma predstavljen kot svobodna izbira, ki izhaja
iz zakonite pravice do optiranja za italijansko državljanstvo, včasih pa tudi
kot beg Italijanov kot vojnih zločincev, fašistov. V nasprotju s tem italijan-
ska stran »eksodus« v luči samoviktimizacije dojema kot nacionalno trage-
dijo, kar izraža italijansko simbolno poimenovanje esodo.3 Kolektivni spo-
min tistih Italijanov, ki so »ostali« v jugoslovanski Istri, je spet drugačen,
nekje vmes, saj se za razliko od italijanskega prevladujočega spomina dob-
ro zavedajo vzročno-posledičnih povezav »eksodusa« z nasiljem pod itali-
janskim fašizmom.
Ravno neskladje med individualnimi in kolektivnimi spomini je eden
izmed mnogih vzrokov za molk o »eksodusu«, sploh pri Italijanih, ki so os-
tali. Kot ugotavlja že sociolog Maurice Halbwachs, individualni spomini
težko obstanejo zunaj kolektivnega spomina. Individualni spomini lahko
bogatijo, podpirajo kolektivni spomin, če so cenjeni, po drugi strani pa so
lahko zavrnjeni, stigmatizirani, če ne ustrezajo prevladujoči podobi o pre-
teklosti (Halbwachs 1925; 2001; Assmann 2007, 16). Spomini Italijanov, ki so
ostali, in del spominov slovenskih domačinov in priseljencev, ki so doživ-
ljali množično izseljevanje, se ne sklada z dominantnimi diskurzi, sploh v
delu, kjer je na eni strani govora o prostovoljnem odhodu, na drugi strani
pa občutki, vtisi o prisili, posredni ali neposredni (Hrobat Virloget 2017a).
2 Množične migracije so bile pred tem tudi v obratni smeri, ko je na tisoče slovenskih
in hrvaških migrantov bežalo v kraljevino Jugoslavijo zaradi fašistične ideologije in
sovražnosti do manjšin (Verginella 2015).
3 Glej npr. Ballinger 2003, 42−45; Hrobat Virloget, Goussef in Corni 2015; Gombač
2005; Kalc 2019.
259