Page 262 - Lazar, Irena, Aleksander Panjek in Jonatan Vinkler. Ur. 2020. Mikro in makro. Pristopi in prispevki k humanističnim vedam ob dvajsetletnici UP Fakultete za humanistične študije, 1. knjiga. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 262
mikro in makro: pr istopi in pr ispevki k humanističnim vedam ob dvajsetletnici up fhš
Sicer je pričakovati, da je molk tudi posledica »tujstva« etnologa v
skupnosti, ki jo raziskuje. Vendar je v tem primeru posebno pomenljivo, da
je kolegica, ki je sama del italijanske manjšine v Sloveniji, želela priskoči-
ti na pomoč z intervjuji o tej temi, vendar je bila na svoje veliko preseneče-
nje »med svojimi« povsod zavrnjena. Češ, o tem ne bom govoril, je že mini-
lo preveč časa. Kot je rekla starejša italijanska sogovornica: »Premikati zdaj
stvari [o »eksodusu«] je kot postaviti mino, ki ne veš, kdaj bo eksplodirala.«
In druga je pridala: »Bolje biti tiho ... Je toliko ušes kot hočeš« (Ustni vir 1;
Hrobat 2017a, 93).
Še desetletja po »eksodusu« je bilo govoriti o njem tabu v Istri (in v širši
Jugoslaviji), ne le v prevladujočem (jugoslovanskem) diskurzu, temveč tudi
med Italijani, ki so ostali, še posebej pred demokratizacijo družbe in pad-
cem socializma (Dota 2010, 85; Hrobat Virloget 2017a, 90). O molku v spo-
minih na »eksodus« je bilo sicer že nekaj napisanega (Hrobat Virloget 2019,
166−69; 2017a, 89−94), vendar bo v tem članku navedenih še nekaj priče-
vanj in dodatnih interdisciplinarnih analiz. Italijanska sogovornica iz Istre
je »eksodus« odkrila šele dolgo po njem … Ko je kot učenka spraševala, za-
kaj je vsak dan manj sošolcev v razredu, ni dobila odgovora, nihče o tem
ni govoril. Spoznanje o množičnem izseljevanju italijansko govorečih iz
Istre jo je šokiralo desetletja kasneje tekom univerzitetnega študija, ob bra-
nju knjig italijanskega pisatelja iz Istre Fulvia Tomizze (Ustni vir 2; Hrobat
Virloget 2017b, 40). Intervjuje s to gospo so vedno spremljale solze, kot da je
pričevanje etnologinji prva priložnost, ko lahko izpove vse svoje dolgo za-
pečatene spomine. Če je beseda slučajno nanesla na »eksodus«, so vsi utih-
nili. Tako se je ista gospa spominjala, kako se je starejša gospa še pred ne-
davnim v nekem krogu italijansko govorečih ljudi na glas spomnila mraza
v šoli in tega, da je kot otrok po navodilih italijanske učiteljice ukradla dve
poleni drv iz sosednje slovenske šole, ker ni bilo dovolj za ogrevanje njiho-
ve italijanske šole, češ da je premalo učencev. Še danes ne more pozabiti po-
nižanja, ki ga je doživela ob dretju slovenskega ravnatelja, ko so jo zasačili.
Ob teh spominih so vsi utihnili. Kot pravi gospa:
Nočejo govoriti, skušajo minimizirati, so odstranili. Nočejo se so-
očiti s tem problemom. Preveč boleče verjetno. Morda jih je kdo
prepričal, da ni bilo tako, ne vem. /…/ Ker v tem trenutku, ko se je
dogajalo /»eksodus« in prezir do Italijanov v Istri/, se o tem ni sme-
lo govoriti. (Ustni vir 3)
260
Sicer je pričakovati, da je molk tudi posledica »tujstva« etnologa v
skupnosti, ki jo raziskuje. Vendar je v tem primeru posebno pomenljivo, da
je kolegica, ki je sama del italijanske manjšine v Sloveniji, želela priskoči-
ti na pomoč z intervjuji o tej temi, vendar je bila na svoje veliko preseneče-
nje »med svojimi« povsod zavrnjena. Češ, o tem ne bom govoril, je že mini-
lo preveč časa. Kot je rekla starejša italijanska sogovornica: »Premikati zdaj
stvari [o »eksodusu«] je kot postaviti mino, ki ne veš, kdaj bo eksplodirala.«
In druga je pridala: »Bolje biti tiho ... Je toliko ušes kot hočeš« (Ustni vir 1;
Hrobat 2017a, 93).
Še desetletja po »eksodusu« je bilo govoriti o njem tabu v Istri (in v širši
Jugoslaviji), ne le v prevladujočem (jugoslovanskem) diskurzu, temveč tudi
med Italijani, ki so ostali, še posebej pred demokratizacijo družbe in pad-
cem socializma (Dota 2010, 85; Hrobat Virloget 2017a, 90). O molku v spo-
minih na »eksodus« je bilo sicer že nekaj napisanega (Hrobat Virloget 2019,
166−69; 2017a, 89−94), vendar bo v tem članku navedenih še nekaj priče-
vanj in dodatnih interdisciplinarnih analiz. Italijanska sogovornica iz Istre
je »eksodus« odkrila šele dolgo po njem … Ko je kot učenka spraševala, za-
kaj je vsak dan manj sošolcev v razredu, ni dobila odgovora, nihče o tem
ni govoril. Spoznanje o množičnem izseljevanju italijansko govorečih iz
Istre jo je šokiralo desetletja kasneje tekom univerzitetnega študija, ob bra-
nju knjig italijanskega pisatelja iz Istre Fulvia Tomizze (Ustni vir 2; Hrobat
Virloget 2017b, 40). Intervjuje s to gospo so vedno spremljale solze, kot da je
pričevanje etnologinji prva priložnost, ko lahko izpove vse svoje dolgo za-
pečatene spomine. Če je beseda slučajno nanesla na »eksodus«, so vsi utih-
nili. Tako se je ista gospa spominjala, kako se je starejša gospa še pred ne-
davnim v nekem krogu italijansko govorečih ljudi na glas spomnila mraza
v šoli in tega, da je kot otrok po navodilih italijanske učiteljice ukradla dve
poleni drv iz sosednje slovenske šole, ker ni bilo dovolj za ogrevanje njiho-
ve italijanske šole, češ da je premalo učencev. Še danes ne more pozabiti po-
nižanja, ki ga je doživela ob dretju slovenskega ravnatelja, ko so jo zasačili.
Ob teh spominih so vsi utihnili. Kot pravi gospa:
Nočejo govoriti, skušajo minimizirati, so odstranili. Nočejo se so-
očiti s tem problemom. Preveč boleče verjetno. Morda jih je kdo
prepričal, da ni bilo tako, ne vem. /…/ Ker v tem trenutku, ko se je
dogajalo /»eksodus« in prezir do Italijanov v Istri/, se o tem ni sme-
lo govoriti. (Ustni vir 3)
260
