Page 263 - Lazar, Irena, Aleksander Panjek in Jonatan Vinkler. Ur. 2020. Mikro in makro. Pristopi in prispevki k humanističnim vedam ob dvajsetletnici UP Fakultete za humanistične študije, 1. knjiga. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 263
kaj sporoča molk?
V mislih je potrebno imeti to, da so bili Italijani, še posebno v povoj-
nem obdobju, v prevladujočem slovenskem kolektivnem spominu stereoti-
pizirani kot fašisti (Hrobat Virloget 2015a, 167−72; 2015b, 537, 540, 546). Po
»eksodusu« so postali tujci v lastnem domu zaradi preobrata družbeno-po-
litičnih okoliščin, poleg tega pa so doživeli popolno izgubo svojih družbe-
nih omrežij, vključno z najbližjimi člani njihovih družin (Hrobat Virloget
2015a, 164−68; 2017a; 2019; Ballinger 2003, 207−44). Z »eksodusom« in no-
vim nacionalnim/političnim sistemom so doživeli bolečo spremembo svo-
jega družbenega statusa, preobrat od prevladujočega samodojemanja kot
predstavnikov civiltà (civilizacije) v nasprotju z »barbarskimi« Slovani,
zlasti pod fašizmom, do socialne marginalizacije v prevladujočem jugo-
slovanskem kolektivnem spominu kot kolektivno odgovornih za desetletja
fašističnega nasilja in vojne zločine (Baskar 2010, 110−18; Hrobat Virloget
2015a; 2017b; Hrobat Virloget in Čebron Lipovec 2017). Toliko bolj je bilo to
boleče za tiste, ki so ostali, saj so mnogi izmed njih ostali prav zaradi vere v
socializem, pa čeprav so bili mnogi kasneje razočarani zaradi prevlade na-
cionalizma nad idejo socializma (Hrobat 2015a, 168).
Vendar molk ni le odsotnost besed ali glasu, kot bi trdila logocentrič-
na paradigma (Kidron 2009, 6). Tišino ponavadi razumemo kot »signaliza-
cijo psihopatoloških procesov izogibanja in zatiranja, družbeno sumljivih
procesov osebnih molčečnosti ali kolektivnih procesov političnega podre-
janja« (Kidron 2009, 6). Tak je primer intervjuja z istrsko Italijanko, v kate-
rega je bila bolj prisiljena kot ne, na kar se je pripravila s pisanjem zapiskov.
Cel intervju je minil tako, da je pretežno brala svoje zapiske, nekakšno me-
šanico med osebnimi spomini, podkrepljenimi z »objektivnimi« zgodo-
vinskimi dejstvi. Pojasnila je, zakaj je spomine zapisala za intervju:
Zato, ker te stvari bolijo, ljudje nočejo govoriti o tem, ker podoživ-
ljajo … Zato sem si včeraj zapisala, ker sem želela malo podoživeti,
recimo, da ne bi jokala v javnosti, te stvari. Ljudje nočejo podoživ-
ljati, zato ker so boleče situacije, zelo boleče, za katere nismo krivi
… Niti Slovenci, niti Hrvati, niti Italijani. Stvari se zgodijo, zgodo-
vina je nekaj in … (Ustni vir 4)
Med pogovorom je priznala, da jo je, tako kot druge, »eksodus« moč-
no prizadel.
Tistega dne se je moja družina razklala na dvoje in se nikoli več
združila /tete so odšle v Italijo in Argentino/. Kako bi povedala,
ena družina, ki se tako razcepi … Še posebno zame, ki so bili zame
261
V mislih je potrebno imeti to, da so bili Italijani, še posebno v povoj-
nem obdobju, v prevladujočem slovenskem kolektivnem spominu stereoti-
pizirani kot fašisti (Hrobat Virloget 2015a, 167−72; 2015b, 537, 540, 546). Po
»eksodusu« so postali tujci v lastnem domu zaradi preobrata družbeno-po-
litičnih okoliščin, poleg tega pa so doživeli popolno izgubo svojih družbe-
nih omrežij, vključno z najbližjimi člani njihovih družin (Hrobat Virloget
2015a, 164−68; 2017a; 2019; Ballinger 2003, 207−44). Z »eksodusom« in no-
vim nacionalnim/političnim sistemom so doživeli bolečo spremembo svo-
jega družbenega statusa, preobrat od prevladujočega samodojemanja kot
predstavnikov civiltà (civilizacije) v nasprotju z »barbarskimi« Slovani,
zlasti pod fašizmom, do socialne marginalizacije v prevladujočem jugo-
slovanskem kolektivnem spominu kot kolektivno odgovornih za desetletja
fašističnega nasilja in vojne zločine (Baskar 2010, 110−18; Hrobat Virloget
2015a; 2017b; Hrobat Virloget in Čebron Lipovec 2017). Toliko bolj je bilo to
boleče za tiste, ki so ostali, saj so mnogi izmed njih ostali prav zaradi vere v
socializem, pa čeprav so bili mnogi kasneje razočarani zaradi prevlade na-
cionalizma nad idejo socializma (Hrobat 2015a, 168).
Vendar molk ni le odsotnost besed ali glasu, kot bi trdila logocentrič-
na paradigma (Kidron 2009, 6). Tišino ponavadi razumemo kot »signaliza-
cijo psihopatoloških procesov izogibanja in zatiranja, družbeno sumljivih
procesov osebnih molčečnosti ali kolektivnih procesov političnega podre-
janja« (Kidron 2009, 6). Tak je primer intervjuja z istrsko Italijanko, v kate-
rega je bila bolj prisiljena kot ne, na kar se je pripravila s pisanjem zapiskov.
Cel intervju je minil tako, da je pretežno brala svoje zapiske, nekakšno me-
šanico med osebnimi spomini, podkrepljenimi z »objektivnimi« zgodo-
vinskimi dejstvi. Pojasnila je, zakaj je spomine zapisala za intervju:
Zato, ker te stvari bolijo, ljudje nočejo govoriti o tem, ker podoživ-
ljajo … Zato sem si včeraj zapisala, ker sem želela malo podoživeti,
recimo, da ne bi jokala v javnosti, te stvari. Ljudje nočejo podoživ-
ljati, zato ker so boleče situacije, zelo boleče, za katere nismo krivi
… Niti Slovenci, niti Hrvati, niti Italijani. Stvari se zgodijo, zgodo-
vina je nekaj in … (Ustni vir 4)
Med pogovorom je priznala, da jo je, tako kot druge, »eksodus« moč-
no prizadel.
Tistega dne se je moja družina razklala na dvoje in se nikoli več
združila /tete so odšle v Italijo in Argentino/. Kako bi povedala,
ena družina, ki se tako razcepi … Še posebno zame, ki so bili zame
261
