Page 268 - Lazar, Irena, Aleksander Panjek in Jonatan Vinkler. Ur. 2020. Mikro in makro. Pristopi in prispevki k humanističnim vedam ob dvajsetletnici UP Fakultete za humanistične študije, 1. knjiga. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 268
mikro in makro: pr istopi in pr ispevki k humanističnim vedam ob dvajsetletnici up fhš
gov doprsni kip (leta 2010) postavljen v Koper, v kraj, kjer ga nihče ni poz-
nal – z izjemo uradnega kolektivnega spomina (Hrobat Virloget in Čebron
Lipovec 2017, 55−65).
Enaka regijska pripadnost ni veliko pomagala pri intervjujih na temo
heroja, celo družba širše poznanega starejšega sorodnika iz regije, ob kate-
rem naj bi ljudje občutili vsaj malo zaupanja, ne. Starejši ljudje, osemdese-
tletniki in devetdesetletniki, so takoj, ko je beseda nanesla na heroja, umol-
knili. O njem so si upali spregovoriti samo njihovi otroci, ki so o njegovih
dejanjih poslušali v intimnosti domačih družin. Slišati je bilo izjave v slogu:
»Upam, da jim nisi povedala, da kdo iz vasi kaj ve o njem!« Ali opozoril: »Si
na tanki liniji«. O njem pa: »tisti, ki je /po vojni/ ubijal ljudi s krampom«,
»veliko jih je zgubilo življenje zaradi njega za nič«, »ženske ga ne bi niko-
li spustile iz vasi živega, če bi prišel«, »posiljevalec« in še bi lahko naštevali
(Ustni vir 76; Hrobat Virloget in Čebron Lipovec 2017, 60). Obstaja še veli-
ko podobnih zapisov s spletnih blogov in v knjigi (Perme, Žitnik in Žitnik
2000). Dovolj za spoznanje o razkolu med spomini na narodnega heroja
na nacionalni ravni ter spomini na antiheroja, na regionalni, individual-
ni ravni, grozljivo utelešenje perverzije časa po drugi svetovni vojni. Kot je
nekdo komentiral, »bilo je slabše po vojni kot med njo« (Hrobat Virloget in
Čebron Lipovec 2017, 60).
S stališča etnologije niti ni toliko pomembna zgodovinska resnica o
heroju/antiheroju, ampak dolgoživost kolektivnega molka o njem. Položaj
je primerljiv z razmerami na Hrvaškem, kjer je do 90-ih let prejšnjega sto-
letja veljal le en uradni spomin, ki je partizanske junake sakraliziral in šči-
til pred vsakršno kritiko; problematizirati ga je bilo mogoče šele po kon-
cu socialističnega sistema, v času demokratizacije v 90-ih letih. Hkrati je
prišlo do historičnega revizionizma, kriminalizacije in demonizacije zma-
govalcev druge svetovne vojne in rehabilitacije poraženih ustašev (Cipek
2009; Čapo Žmegač 2015, 123‒24). Na splošno je do izbruha potlačenih spo-
minov v Evropi prišlo ob razpadu bipolarnega političnega sistema leta 1989.
Veliko narodov nekdanjega vzhodnega bloka je še danes v procesu ponov-
nega oblikovanja nacionalnih mitov, ki temeljijo na prepletenih spominih
na preganjanje in kolaboracijo, viktimizacijo in krivdo (Assmann 2007, 16).
6 Posnet je le en intervju (ustni vir 7). So pa opažanja po ostalih intervjujih, opravl-
jenih istega dne (26. 2. 2017), zapisane v terenskem dnevniku ali posnete na diktafon
po intervjujih. Diktafona namreč nisem mogla uporabljati, saj so sogovorniki takoj,
ko so ga videli, utihnili oziroma so dali vedeti, da se o tem ne bodo pogovarjali. Zara-
di lažjega pridobivanja (občutljivih) informacij sem zato v nadaljevanju intervjujev
opustila snemanje.
266
gov doprsni kip (leta 2010) postavljen v Koper, v kraj, kjer ga nihče ni poz-
nal – z izjemo uradnega kolektivnega spomina (Hrobat Virloget in Čebron
Lipovec 2017, 55−65).
Enaka regijska pripadnost ni veliko pomagala pri intervjujih na temo
heroja, celo družba širše poznanega starejšega sorodnika iz regije, ob kate-
rem naj bi ljudje občutili vsaj malo zaupanja, ne. Starejši ljudje, osemdese-
tletniki in devetdesetletniki, so takoj, ko je beseda nanesla na heroja, umol-
knili. O njem so si upali spregovoriti samo njihovi otroci, ki so o njegovih
dejanjih poslušali v intimnosti domačih družin. Slišati je bilo izjave v slogu:
»Upam, da jim nisi povedala, da kdo iz vasi kaj ve o njem!« Ali opozoril: »Si
na tanki liniji«. O njem pa: »tisti, ki je /po vojni/ ubijal ljudi s krampom«,
»veliko jih je zgubilo življenje zaradi njega za nič«, »ženske ga ne bi niko-
li spustile iz vasi živega, če bi prišel«, »posiljevalec« in še bi lahko naštevali
(Ustni vir 76; Hrobat Virloget in Čebron Lipovec 2017, 60). Obstaja še veli-
ko podobnih zapisov s spletnih blogov in v knjigi (Perme, Žitnik in Žitnik
2000). Dovolj za spoznanje o razkolu med spomini na narodnega heroja
na nacionalni ravni ter spomini na antiheroja, na regionalni, individual-
ni ravni, grozljivo utelešenje perverzije časa po drugi svetovni vojni. Kot je
nekdo komentiral, »bilo je slabše po vojni kot med njo« (Hrobat Virloget in
Čebron Lipovec 2017, 60).
S stališča etnologije niti ni toliko pomembna zgodovinska resnica o
heroju/antiheroju, ampak dolgoživost kolektivnega molka o njem. Položaj
je primerljiv z razmerami na Hrvaškem, kjer je do 90-ih let prejšnjega sto-
letja veljal le en uradni spomin, ki je partizanske junake sakraliziral in šči-
til pred vsakršno kritiko; problematizirati ga je bilo mogoče šele po kon-
cu socialističnega sistema, v času demokratizacije v 90-ih letih. Hkrati je
prišlo do historičnega revizionizma, kriminalizacije in demonizacije zma-
govalcev druge svetovne vojne in rehabilitacije poraženih ustašev (Cipek
2009; Čapo Žmegač 2015, 123‒24). Na splošno je do izbruha potlačenih spo-
minov v Evropi prišlo ob razpadu bipolarnega političnega sistema leta 1989.
Veliko narodov nekdanjega vzhodnega bloka je še danes v procesu ponov-
nega oblikovanja nacionalnih mitov, ki temeljijo na prepletenih spominih
na preganjanje in kolaboracijo, viktimizacijo in krivdo (Assmann 2007, 16).
6 Posnet je le en intervju (ustni vir 7). So pa opažanja po ostalih intervjujih, opravl-
jenih istega dne (26. 2. 2017), zapisane v terenskem dnevniku ali posnete na diktafon
po intervjujih. Diktafona namreč nisem mogla uporabljati, saj so sogovorniki takoj,
ko so ga videli, utihnili oziroma so dali vedeti, da se o tem ne bodo pogovarjali. Zara-
di lažjega pridobivanja (občutljivih) informacij sem zato v nadaljevanju intervjujev
opustila snemanje.
266
