Page 269 - Lazar, Irena, Aleksander Panjek in Jonatan Vinkler. Ur. 2020. Mikro in makro. Pristopi in prispevki k humanističnim vedam ob dvajsetletnici UP Fakultete za humanistične študije, 1. knjiga. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 269
kaj sporoča molk?
Zakaj so se z izjemo upora proti postavitvi spomenika spomini na he-
roja/antiheroja ohranili še desetletja po padcu »uradnega« spomina po de-
mokratizaciji sistema? Najbrž gre iskati vzrok v tem, da slovenska nacional-
na identiteta še vedno temelji na »pravični borbi za osvoboditev« (Ustni vir
5), kar je pogosta oznaka za NOB v prevladujočem slovenskem diskurzu, na
junaškem uporu proti fašističnemu nasilju in boju za etnično emancipacijo
(Fikfak 2009, 359; Hrobat Virloget 2015a, 161). Vsakršno blatenje je še ved-
no sprejeto ali kot neprimerno ali v okviru že 70 let trajajočega konfliktne-
ga političnega diskurza, ki temelji na nasprotju med »belimi in rdečimi«
(Čapo Žmegač 2015). Kolektivni molk spominja na opise Orlanda Figesa v
knjigi Šepetalci (2009), ki opisuje način komuniciranja v stalinistični Rusiji,
obremenjen s strahom pred tem, da bi bili ljudje slišani. Ljudje so se nauči-
li živeti dvojno življenje: informacije, misli, religiozna verovanja, družinske
vrednote, medosebni odnosi in vse, kar ni bilo skladno z normami sovjet-
skega sistema, je bilo skrito pred sosedi in celo pred lastnimi otroki. Naučili
so se šepetati (Figes 2009, 13). Podobno so morali ljudje v Brkinih »zelo pa-
ziti, kaj govorijo, zmedeni so bili, ker niso vedeli, če lahko sploh s sose-
dom kaj spregovorijo, saj so bili zaprti za vsako napačno besedo.« 7 (Hrobat
Virloget 2017a, 93) In zakaj še danes šepetajo o grozodejstvih druge svetov-
ne vojne? Poleg neskladnosti spominov verjetno obstajajo tudi globlji psi-
hološki razlogi, zaradi katerih je »molk postal njihov temelj, gradnik njiho-
ve osebnosti«.8
Molk si lahko razložimo tudi z dinamiko travme, ki v celoti prevzame
uravnavanje življenja travmatiziranega človeka (Adamič 2016, 4–7; Cvetek
2009, 160, 233−37; Oravecz 2000, 124−26). Verjetno to lahko prenesemo na
nivo naroda in celotne družbe. Tako pri posamezniku kot pri narodu se
vzpostavi dinamika rablja in žrtve. Rablji z nasiljem ponižajo žrtve in jim
odvzamejo človekovo dostojanstvo. Kljub nasilnim dejanjem pa v rabljih
živi ogromno sramu in krivde. Na vse načine se izogibajo soočenja s svojim
sramom, ki je pri njih prisoten zaradi odvzema človekovega dostojanstva
žrtvam. Na drugi strani pa so žrtve prežete s strahom in ne upajo spregovo-
riti o trpljenju, ki ga nosijo v sebi. Zelo normalen je kaos težkih čutenj tako
pri rabljih kot pri žrtvah (Greene 2019, 7). Psihoterapevti argumentirajo, da
se po vojni lahko govori le herojske zgodbe. Žrtve lahko govorijo le o tis-
tih krivicah, ki so bile nedvoumno priznane in imenovane (Erzar 2017, 31,
7 Besede Ane Nekič, socialne delavke, ki je za magistrsko delo raziskovala psiho-so-
cialne vidike druge svetovne vojne v Brkinih (osebna komunikacija 2017).
8 Besede zgoraj omenjene Ane Nekič (pisna dokumentacija 2017).
267
Zakaj so se z izjemo upora proti postavitvi spomenika spomini na he-
roja/antiheroja ohranili še desetletja po padcu »uradnega« spomina po de-
mokratizaciji sistema? Najbrž gre iskati vzrok v tem, da slovenska nacional-
na identiteta še vedno temelji na »pravični borbi za osvoboditev« (Ustni vir
5), kar je pogosta oznaka za NOB v prevladujočem slovenskem diskurzu, na
junaškem uporu proti fašističnemu nasilju in boju za etnično emancipacijo
(Fikfak 2009, 359; Hrobat Virloget 2015a, 161). Vsakršno blatenje je še ved-
no sprejeto ali kot neprimerno ali v okviru že 70 let trajajočega konfliktne-
ga političnega diskurza, ki temelji na nasprotju med »belimi in rdečimi«
(Čapo Žmegač 2015). Kolektivni molk spominja na opise Orlanda Figesa v
knjigi Šepetalci (2009), ki opisuje način komuniciranja v stalinistični Rusiji,
obremenjen s strahom pred tem, da bi bili ljudje slišani. Ljudje so se nauči-
li živeti dvojno življenje: informacije, misli, religiozna verovanja, družinske
vrednote, medosebni odnosi in vse, kar ni bilo skladno z normami sovjet-
skega sistema, je bilo skrito pred sosedi in celo pred lastnimi otroki. Naučili
so se šepetati (Figes 2009, 13). Podobno so morali ljudje v Brkinih »zelo pa-
ziti, kaj govorijo, zmedeni so bili, ker niso vedeli, če lahko sploh s sose-
dom kaj spregovorijo, saj so bili zaprti za vsako napačno besedo.« 7 (Hrobat
Virloget 2017a, 93) In zakaj še danes šepetajo o grozodejstvih druge svetov-
ne vojne? Poleg neskladnosti spominov verjetno obstajajo tudi globlji psi-
hološki razlogi, zaradi katerih je »molk postal njihov temelj, gradnik njiho-
ve osebnosti«.8
Molk si lahko razložimo tudi z dinamiko travme, ki v celoti prevzame
uravnavanje življenja travmatiziranega človeka (Adamič 2016, 4–7; Cvetek
2009, 160, 233−37; Oravecz 2000, 124−26). Verjetno to lahko prenesemo na
nivo naroda in celotne družbe. Tako pri posamezniku kot pri narodu se
vzpostavi dinamika rablja in žrtve. Rablji z nasiljem ponižajo žrtve in jim
odvzamejo človekovo dostojanstvo. Kljub nasilnim dejanjem pa v rabljih
živi ogromno sramu in krivde. Na vse načine se izogibajo soočenja s svojim
sramom, ki je pri njih prisoten zaradi odvzema človekovega dostojanstva
žrtvam. Na drugi strani pa so žrtve prežete s strahom in ne upajo spregovo-
riti o trpljenju, ki ga nosijo v sebi. Zelo normalen je kaos težkih čutenj tako
pri rabljih kot pri žrtvah (Greene 2019, 7). Psihoterapevti argumentirajo, da
se po vojni lahko govori le herojske zgodbe. Žrtve lahko govorijo le o tis-
tih krivicah, ki so bile nedvoumno priznane in imenovane (Erzar 2017, 31,
7 Besede Ane Nekič, socialne delavke, ki je za magistrsko delo raziskovala psiho-so-
cialne vidike druge svetovne vojne v Brkinih (osebna komunikacija 2017).
8 Besede zgoraj omenjene Ane Nekič (pisna dokumentacija 2017).
267
