Page 267 - Lazar, Irena, Aleksander Panjek in Jonatan Vinkler. Ur. 2020. Mikro in makro. Pristopi in prispevki k humanističnim vedam ob dvajsetletnici UP Fakultete za humanistične študije, 1. knjiga. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 267
kaj sporoča molk?
v močnem stiku s svojim telesom, ki je tako sposobno prepoznati signale
sogovornika.
Čeprav zavezana molku, je medgeneracijska interakcija preživelih
v koncentracijskem taborišču in njihovih otrok oblika komunikacije ali
transmisije prek sistema znakov ali utelešenega spomina (Kidron 2009;
Waynryb 2001). Transmisija je izvedena na intimen način kot »živeči« spo-
min, prepleten v socialnem okolju vsakdanje izkušnje (Kidron 2009, 18;
Halbwachs 2001). Tak tip utelešenega spomina oziroma telesnih spomin-
skih praks (Kidron 2009) je bil opažen ob skupni izvedbi intervjuja ose-
be (avtorica in soavtor prispevka), pri kateri je le terapevtsko oko in telo
zaznalo nekaj, kar je (samo) etnološkemu poslušnemu ušesu povsem ušlo.
Intervjujanec je doživel neverjetno težke življenjske izkušnje, od služenja
nacistični in kasneje jugoslovanski vojski med drugo svetovno vojno do
vojnega ujetništva, vse do časa po vojni, ko je bil kot učitelj poslan v anek-
tirano Istro z namenom, da pomaga pri vzpostavitvi slovenskega šolstva
(Ustni vir 6). Gospod je ves čas pogovora razumsko zelo sodeloval, izbiral
prave besede, spominjal se je mnogih podrobnosti, bil je sproščen, zado-
voljen, z nasmehom in v drugem trenutku resen in premišljajoč. Zgolj oko
in telo (transfer in kontratransfer; Papler 1999, 67−68) terapevta sta zazna-
la droben trenutek oklevanja, drobno telesno gesto, ki je še sedemdeset let
kasneje izražala utelešen strah pri govoru o komunističnih vohunih v istr-
ski vasi. Ob vprašanju o njih je gospod za trenutek utihnil in otrpnil. Zelo
na rahlo se je stresel, nato pa takoj, v trenutku zamenjal temo pogovora.
Terapevt (Logar) je na svojem telesu občutil strah, ki se ga sogovornik ni
zavedal, ga je pa telesno izrazil. Ta strah je gospoda prisil v menjavo teme,
saj je preveč hudo govoriti o temah, ki so še vedno prežete z globokim stra-
hom. Psihoterapevti namreč vedo, da »telo vedno pomni« (Gostečnik 2008,
251; Gostečnik 2012, 172–74; 235; Levin 1997, 14−18; Masero 2017, 657−68).
Travme, ki so zakopane globoko v človeški psihi, se odrazijo na/in v te-
lesu in te telesne senzacije so izven zavestne (razumske) kontrole človeka.
Dostop do bolečih psihičnih vsebin je možen preko introceptivnih in prop-
rioceptivnih zaznav telesa. Zato je telesni spomin ključen pri sproščanju
travm, tudi medgeneracijskih (Payne, Levine in Crane-Godreau 2015, 1−18).
Strah pred pričanjem celih sedemdeset let po drugi svetovni vojni je
bil razviden v kolektivnem molku o slovenskem narodnem heroju iz dru-
ge svetove vojne Karlu Maslu. Vendar je bil kolektivni molk vseeno dovolj
močan, da je preprečil postavitev spomenika heroju v njegovi domači regi-
ji, v Brkinih na Primorskem, ko je pred leti prišlo do pobude. Zato je bil nje-
265
v močnem stiku s svojim telesom, ki je tako sposobno prepoznati signale
sogovornika.
Čeprav zavezana molku, je medgeneracijska interakcija preživelih
v koncentracijskem taborišču in njihovih otrok oblika komunikacije ali
transmisije prek sistema znakov ali utelešenega spomina (Kidron 2009;
Waynryb 2001). Transmisija je izvedena na intimen način kot »živeči« spo-
min, prepleten v socialnem okolju vsakdanje izkušnje (Kidron 2009, 18;
Halbwachs 2001). Tak tip utelešenega spomina oziroma telesnih spomin-
skih praks (Kidron 2009) je bil opažen ob skupni izvedbi intervjuja ose-
be (avtorica in soavtor prispevka), pri kateri je le terapevtsko oko in telo
zaznalo nekaj, kar je (samo) etnološkemu poslušnemu ušesu povsem ušlo.
Intervjujanec je doživel neverjetno težke življenjske izkušnje, od služenja
nacistični in kasneje jugoslovanski vojski med drugo svetovno vojno do
vojnega ujetništva, vse do časa po vojni, ko je bil kot učitelj poslan v anek-
tirano Istro z namenom, da pomaga pri vzpostavitvi slovenskega šolstva
(Ustni vir 6). Gospod je ves čas pogovora razumsko zelo sodeloval, izbiral
prave besede, spominjal se je mnogih podrobnosti, bil je sproščen, zado-
voljen, z nasmehom in v drugem trenutku resen in premišljajoč. Zgolj oko
in telo (transfer in kontratransfer; Papler 1999, 67−68) terapevta sta zazna-
la droben trenutek oklevanja, drobno telesno gesto, ki je še sedemdeset let
kasneje izražala utelešen strah pri govoru o komunističnih vohunih v istr-
ski vasi. Ob vprašanju o njih je gospod za trenutek utihnil in otrpnil. Zelo
na rahlo se je stresel, nato pa takoj, v trenutku zamenjal temo pogovora.
Terapevt (Logar) je na svojem telesu občutil strah, ki se ga sogovornik ni
zavedal, ga je pa telesno izrazil. Ta strah je gospoda prisil v menjavo teme,
saj je preveč hudo govoriti o temah, ki so še vedno prežete z globokim stra-
hom. Psihoterapevti namreč vedo, da »telo vedno pomni« (Gostečnik 2008,
251; Gostečnik 2012, 172–74; 235; Levin 1997, 14−18; Masero 2017, 657−68).
Travme, ki so zakopane globoko v človeški psihi, se odrazijo na/in v te-
lesu in te telesne senzacije so izven zavestne (razumske) kontrole človeka.
Dostop do bolečih psihičnih vsebin je možen preko introceptivnih in prop-
rioceptivnih zaznav telesa. Zato je telesni spomin ključen pri sproščanju
travm, tudi medgeneracijskih (Payne, Levine in Crane-Godreau 2015, 1−18).
Strah pred pričanjem celih sedemdeset let po drugi svetovni vojni je
bil razviden v kolektivnem molku o slovenskem narodnem heroju iz dru-
ge svetove vojne Karlu Maslu. Vendar je bil kolektivni molk vseeno dovolj
močan, da je preprečil postavitev spomenika heroju v njegovi domači regi-
ji, v Brkinih na Primorskem, ko je pred leti prišlo do pobude. Zato je bil nje-
265
