Page 266 - Lazar, Irena, Aleksander Panjek in Jonatan Vinkler. Ur. 2020. Mikro in makro. Pristopi in prispevki k humanističnim vedam ob dvajsetletnici UP Fakultete za humanistične študije, 1. knjiga. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 266
mikro in makro: pr istopi in pr ispevki k humanističnim vedam ob dvajsetletnici up fhš
(Erzar 2017, 85−87). To je toliko očitneje v tem kontekstu belo-črne stereoti-
pne dihotomije Italijanov – »fašistov« in Jugoslovanov – »nedolžnih žrtev«
ter vojnih zmagovalcev. Bolečina Italijanov, ki so ostali, se ohranja v inti-
mnosti posameznikov, saj se jim javno, s strani zmagovalcev nad fašisti ne
priznava pravica do tega, da se počutijo kot žrtve. V prevladujočem sloven-
skem diskurzu se Italijane dojema kot storilce, fašiste ali vsaj kot tiste s svo-
bodno voljo do izbire odhoda v Italijo.
Pri obravnavi bolečih spominov je potrebno upoštevati, da so bili ljud-
je ob veliki spremembi, ki je razdirala družine in medosebne odnose, še ot-
roci, travmo so ponotranjili in se niso nikoli zares spoprijeli z njo. Podobno
kot taboriščna travma, ki jo je opisala Marija Jurić Pahor, je travma že ob
nastanku disociirana od osebe in potisnjena v podzavest, če je že spomin
silil v zavest, ga je bilo treba ustaviti, da se travma ne bi izrazila s prvot-
no močjo (Jurić Pahor 2004, 38, 40‒41). »Kdor je bil ranjen, pogosto potla-
či spomin, da ne bi še bolj bolelo.« (Levi 2003, 18, po Jurić Pahor 2004, 40)
Sicer ne gre pozabiti tudi druge plati. Molk nekateri ustni zgodovi-
narji pripisujejo tudi napetim družbenim odnosom, ki nastajajo v uporniš-
kih gibanjih in ki s preobratom družbenega sistema in hierarhij zamolčuje-
jo družbene konflikte, razmerja moči in državljanske vojne, in sicer v času,
ko se nasilje dogaja med pripadniki istega naroda, skupnosti in celo druži-
ne.5 V nekaterih primerih so sami Italijani spregovorili o molku tistih »med
njimi«, ki so v želji po napredovanju po hierarhični lestvici nove družbene
ureditve sodelovali pri tej »etnični čistki«, npr. s prigovarjanjem Italijanom,
naj zapustijo Jugoslavijo (Hrobat Virloget 2015a, 168−67).
2. Spomini na povojno obdobje in narodno-osvobodilne
heroje
Raziskovalci transmisije ekstremnih travmatskih izkušenj preživelih tabo-
riščnikov so opazili, da se v družinah o izkušnjah preganjanja ni govorilo,
temveč se je o tem molčalo (Jurić Pahor 2004, 52). Vendar se tudi v molku
»nekaj odsotnega podoživi kot množično prisotno. Ne-govorjenje torej ni-
kakor ne pomeni ne-sporočanja; molk je lahko mogočna oblika komunika-
cije« (Jurić Pahor 2004, 53). Prek vsakdanje klinične prakse je mogoče opa-
ziti, da čeprav oseba na zavestni, verbalni ravni molči, preko svojega telesa
pove mnogo več. Da zaznamo takšno govorico telesa, je predpogoj, da smo
5 Glej Pavone 1992; Portelli 1997; Van Boeschoten 2005, 39; Rožac Darovec 2012, 700.
264
(Erzar 2017, 85−87). To je toliko očitneje v tem kontekstu belo-črne stereoti-
pne dihotomije Italijanov – »fašistov« in Jugoslovanov – »nedolžnih žrtev«
ter vojnih zmagovalcev. Bolečina Italijanov, ki so ostali, se ohranja v inti-
mnosti posameznikov, saj se jim javno, s strani zmagovalcev nad fašisti ne
priznava pravica do tega, da se počutijo kot žrtve. V prevladujočem sloven-
skem diskurzu se Italijane dojema kot storilce, fašiste ali vsaj kot tiste s svo-
bodno voljo do izbire odhoda v Italijo.
Pri obravnavi bolečih spominov je potrebno upoštevati, da so bili ljud-
je ob veliki spremembi, ki je razdirala družine in medosebne odnose, še ot-
roci, travmo so ponotranjili in se niso nikoli zares spoprijeli z njo. Podobno
kot taboriščna travma, ki jo je opisala Marija Jurić Pahor, je travma že ob
nastanku disociirana od osebe in potisnjena v podzavest, če je že spomin
silil v zavest, ga je bilo treba ustaviti, da se travma ne bi izrazila s prvot-
no močjo (Jurić Pahor 2004, 38, 40‒41). »Kdor je bil ranjen, pogosto potla-
či spomin, da ne bi še bolj bolelo.« (Levi 2003, 18, po Jurić Pahor 2004, 40)
Sicer ne gre pozabiti tudi druge plati. Molk nekateri ustni zgodovi-
narji pripisujejo tudi napetim družbenim odnosom, ki nastajajo v uporniš-
kih gibanjih in ki s preobratom družbenega sistema in hierarhij zamolčuje-
jo družbene konflikte, razmerja moči in državljanske vojne, in sicer v času,
ko se nasilje dogaja med pripadniki istega naroda, skupnosti in celo druži-
ne.5 V nekaterih primerih so sami Italijani spregovorili o molku tistih »med
njimi«, ki so v želji po napredovanju po hierarhični lestvici nove družbene
ureditve sodelovali pri tej »etnični čistki«, npr. s prigovarjanjem Italijanom,
naj zapustijo Jugoslavijo (Hrobat Virloget 2015a, 168−67).
2. Spomini na povojno obdobje in narodno-osvobodilne
heroje
Raziskovalci transmisije ekstremnih travmatskih izkušenj preživelih tabo-
riščnikov so opazili, da se v družinah o izkušnjah preganjanja ni govorilo,
temveč se je o tem molčalo (Jurić Pahor 2004, 52). Vendar se tudi v molku
»nekaj odsotnega podoživi kot množično prisotno. Ne-govorjenje torej ni-
kakor ne pomeni ne-sporočanja; molk je lahko mogočna oblika komunika-
cije« (Jurić Pahor 2004, 53). Prek vsakdanje klinične prakse je mogoče opa-
ziti, da čeprav oseba na zavestni, verbalni ravni molči, preko svojega telesa
pove mnogo več. Da zaznamo takšno govorico telesa, je predpogoj, da smo
5 Glej Pavone 1992; Portelli 1997; Van Boeschoten 2005, 39; Rožac Darovec 2012, 700.
264
