Page 309 - Lazar, Irena, Aleksander Panjek in Jonatan Vinkler. Ur. 2020. Mikro in makro. Pristopi in prispevki k humanističnim vedam ob dvajsetletnici UP Fakultete za humanistične študije, 1. knjiga. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 309
v jugoslaviji ne poznamo stavk, imamo pa nek aj pr ekinitev dela ...
zacij, proti različnim sistemskim institucijam, kar se je izkazovalo v danes
najobičajnejšem prizoru, demonstrativnem odhodu pred skupščine, lokal-
ne ali republiške. Stavke so v letih 1988–1989 na republiški ravni zajele prib-
ližno 7 odstotkov vseh delovnih organizacij (Kavčič idr. 1991, 122, 128–29).
Pomembna sprememba je bila tudi postopno krušenje obstoječega družbe-
nopolitičnega sistema, ki se je izkazovala v pojavu novih sindikatov. Pred
tem edini sindikat, ki je bil praktično podaljšana roka države, je dobil kon-
kurenco, zato se je pričelo povečevati število stavk, kjer so sindikati de-
jansko podprli stavkajoče, ne pa stavk poskušali umirjati. Stavkajoči so tudi
pričeli z organizacijo stavkovnih odborov, ki so artikulirano podajali zah-
teve, kar je bil vsaj pri manjših »prekinitvah dela« nov precedens.
Predvsem pa je stavka po dolgotrajnih opozorilih v Jugoslaviji in nato
še Sloveniji dobila domovinsko pravico (Kuzmanić 1986, 15). V ustavnih
amandmajih k Ustavi SFRJ iz leta 1988 in nato v amandmajih k Ustavi SRS
iz leta 1989 je bila pravica do stavke povzdignjena v ustavno pravico. Marca
1991 je tako Polona Končar lahko zapisala, »da je stavka postala individual-
na pravica delavcev, ki se uresničuje kolektivno. /.../ Titular pravice do stav-
ke je delavec in ne sindikat«. (Končar 1991, 7–9)
Toda za razumevanje mejnikov je potrebno nekoliko podrobneje pog-
ledati še eno stavko, ki je, gledano z današnje, nekoliko oddaljene perspek-
tive spremenila slovensko družbo. Stavka delavcev ljubljanskega podjetja
Litostroj, industrijskega giganta, ki je v tistih časih še ponosno nosil ime
Titovi zavodi, je bila pomembna prelomnica, verjetno večja kot trboveljski
dogodki trideset let prej. Vzrok za stavko so bili, tako kot vedno, osebni do-
hodki. A Litostroj je leta 1987 doživel šok, ko je zaradi nelikvidnosti z novi-
mi ukrepi zvezne vlade doživel blokado žiroračuna. To je bila povsem nova
situacija za podjetje, ki je velik del izgub v prejšnjih letih nakopičilo zaradi
nerednih plačil iz Iraka. V Jugoslaviji je bila ta čas izredno visoka inflacija
in nominalno so se plače povečevale iz meseca v mesec. Poleti 1987 delav-
ci prvič niso prejeli do tedaj običajnega desetodstotnega dodatka. Plače so
ostale zamrznjene skozi celotno leto in decembra 1987 je zavrelo. Stavka je
izbruhnila v brusilnici, ko je delavec ob 7.00 zjutraj ob pogledu na plačilno
listo dejal, da za 200 nemških mark ne bo več delal, sploh pa ne za 184 ur na
mesec. Stroji so se ustavili, glas se je prenesel skozi naslednje obrate, delav-
ci pa niso hoteli več poslušati delovodij, ki so jih poskušali zadržati na de-
lovnih mestih. Kasneje se je izkazalo, da so enega od obratov v poskusu izo-
lacije tudi zaklenili z zunanje strani. To ni bila prva prekinitev dela v tem
podjetju, a nekaj let pred tem so stavkali le »modri ovratniki«, ki se jim teh-
307
zacij, proti različnim sistemskim institucijam, kar se je izkazovalo v danes
najobičajnejšem prizoru, demonstrativnem odhodu pred skupščine, lokal-
ne ali republiške. Stavke so v letih 1988–1989 na republiški ravni zajele prib-
ližno 7 odstotkov vseh delovnih organizacij (Kavčič idr. 1991, 122, 128–29).
Pomembna sprememba je bila tudi postopno krušenje obstoječega družbe-
nopolitičnega sistema, ki se je izkazovala v pojavu novih sindikatov. Pred
tem edini sindikat, ki je bil praktično podaljšana roka države, je dobil kon-
kurenco, zato se je pričelo povečevati število stavk, kjer so sindikati de-
jansko podprli stavkajoče, ne pa stavk poskušali umirjati. Stavkajoči so tudi
pričeli z organizacijo stavkovnih odborov, ki so artikulirano podajali zah-
teve, kar je bil vsaj pri manjših »prekinitvah dela« nov precedens.
Predvsem pa je stavka po dolgotrajnih opozorilih v Jugoslaviji in nato
še Sloveniji dobila domovinsko pravico (Kuzmanić 1986, 15). V ustavnih
amandmajih k Ustavi SFRJ iz leta 1988 in nato v amandmajih k Ustavi SRS
iz leta 1989 je bila pravica do stavke povzdignjena v ustavno pravico. Marca
1991 je tako Polona Končar lahko zapisala, »da je stavka postala individual-
na pravica delavcev, ki se uresničuje kolektivno. /.../ Titular pravice do stav-
ke je delavec in ne sindikat«. (Končar 1991, 7–9)
Toda za razumevanje mejnikov je potrebno nekoliko podrobneje pog-
ledati še eno stavko, ki je, gledano z današnje, nekoliko oddaljene perspek-
tive spremenila slovensko družbo. Stavka delavcev ljubljanskega podjetja
Litostroj, industrijskega giganta, ki je v tistih časih še ponosno nosil ime
Titovi zavodi, je bila pomembna prelomnica, verjetno večja kot trboveljski
dogodki trideset let prej. Vzrok za stavko so bili, tako kot vedno, osebni do-
hodki. A Litostroj je leta 1987 doživel šok, ko je zaradi nelikvidnosti z novi-
mi ukrepi zvezne vlade doživel blokado žiroračuna. To je bila povsem nova
situacija za podjetje, ki je velik del izgub v prejšnjih letih nakopičilo zaradi
nerednih plačil iz Iraka. V Jugoslaviji je bila ta čas izredno visoka inflacija
in nominalno so se plače povečevale iz meseca v mesec. Poleti 1987 delav-
ci prvič niso prejeli do tedaj običajnega desetodstotnega dodatka. Plače so
ostale zamrznjene skozi celotno leto in decembra 1987 je zavrelo. Stavka je
izbruhnila v brusilnici, ko je delavec ob 7.00 zjutraj ob pogledu na plačilno
listo dejal, da za 200 nemških mark ne bo več delal, sploh pa ne za 184 ur na
mesec. Stroji so se ustavili, glas se je prenesel skozi naslednje obrate, delav-
ci pa niso hoteli več poslušati delovodij, ki so jih poskušali zadržati na de-
lovnih mestih. Kasneje se je izkazalo, da so enega od obratov v poskusu izo-
lacije tudi zaklenili z zunanje strani. To ni bila prva prekinitev dela v tem
podjetju, a nekaj let pred tem so stavkali le »modri ovratniki«, ki se jim teh-
307
