Page 306 - Lazar, Irena, Aleksander Panjek in Jonatan Vinkler. Ur. 2020. Mikro in makro. Pristopi in prispevki k humanističnim vedam ob dvajsetletnici UP Fakultete za humanistične študije, 1. knjiga. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 306
mikro in makro: pr istopi in pr ispevki k humanističnim vedam ob dvajsetletnici up fhš
ljeno. Reševanje pa je prepuščeno razmeram moči v organizacijah in morda
še lokalnim občinskim predstavnikom.« (Mohar 1986, 13) Sedemdeseta leta
so bila tudi politično nekoliko občutljivejši čas, saj ga poznavalci stvarnosti
druge jugoslovanske države poznamo pod imenom »svinčena leta«, kot čas
zaostritve političnih stališč, ki je sledila obračunom z liberalnimi in preveč
nacionalističnimi republiškimi vodstvi, ena od najprizadetejših skupin pa
so bili t. i. tehnokrati, gospodarstveniki. Ti so bili pred tem znani po tem,
da so večji poudarek dajali gospodarski učinkovitosti kot pa političnim ci-
ljem (Prinčič 2008).
A problemi so ostajali podobni kot v času prve stavke v Jugoslaviji.
Pred seboj imam obsežen dokument z naslovom Politična ocena vzro-
kov prekinitve dela v TOZD – proizvodnja premoga v OZD Rudnika ligni-
ta Velenje. Stavka je izbruhnila 12. aprila 1973 ob 14.00 in je trajala do nas-
lednjega dne do 14.30. Vzroki, ki so do nje pripeljali, so segali vsaj v obdobje
1966/1967, ko je v Jugoslaviji vladala gospodarska recesija. To je še posebno
močno občutilo gospodarstvo, saj je potrošnja premoga močno upadla. V
rudniku Velenje so bili proizvodnjo prisiljeni drastično zmanjšati. Tedaj so
morali odpustiti 500 delovno najsposobnejših rudarjev, ki so se bili sposob-
ni prezaposliti. Osebni dohodki rudarjev so se zmanjšali za dobrih 40 od-
stotkov. Leta 1968 se je položaj na trgu normaliziral, a novih rudarjev niso
uspeli dobiti dovolj. Konstantno je primanjkovalo 100 do 200 delavcev, kar
je povzročalo proizvodne težave. Rudnik je istočasno ugotovil, da bi bilo
za njegovo poslovanje najboljše, če bi izkopani lignit na licu mesta upora-
bili v novi termoelektrarni Šoštanj, v katero je vložil večino svojih prostih
sredstev iz amortizacije. Zaradi tega niso bili sposobni vlagati v obnovo sa-
mega rudnika, niso pa bili niti sposobni najeti potrebnih kreditov. Zato je
uprava rudnika pritiskala, da bi premog iz Velenja lahko prodajali po viš-
ji ceni. Istočasno je v okolici začela rasti predelovalna industrija (Gorenje),
kjer so bili delovni pogoji lažji, plače pa le za dobrih 10 % nižje. Rudnik se
je posledično začel soočati s pomanjkanjem rudarjev, ki jih je nato iskal po
celi Jugoslaviji. Fluktuacija delovne sile je bila velika, v enem letu se je za-
menjala od tretjina do četrtine vse delovne sile (900 zaposlenih). Naložba
v termoelektrarno ob nizkih cenah energije ni vračala sredstev oziroma
je rudnik moral pokrivati še izgubo, prihodnost rudarstva pa je bila vse
bolj problematična. Delavstvo v rudniku je tako bilo prisiljeno delati več
za manjše dohodke, posebej problematična je bila uvedba sobotnega dela,
velika fluktuacija delavstva pa je povzročala tudi težave socialne narave,
predvsem stanovanjske. Na zborih aktivov, ki so se zbrali v okviru reše-
304
ljeno. Reševanje pa je prepuščeno razmeram moči v organizacijah in morda
še lokalnim občinskim predstavnikom.« (Mohar 1986, 13) Sedemdeseta leta
so bila tudi politično nekoliko občutljivejši čas, saj ga poznavalci stvarnosti
druge jugoslovanske države poznamo pod imenom »svinčena leta«, kot čas
zaostritve političnih stališč, ki je sledila obračunom z liberalnimi in preveč
nacionalističnimi republiškimi vodstvi, ena od najprizadetejših skupin pa
so bili t. i. tehnokrati, gospodarstveniki. Ti so bili pred tem znani po tem,
da so večji poudarek dajali gospodarski učinkovitosti kot pa političnim ci-
ljem (Prinčič 2008).
A problemi so ostajali podobni kot v času prve stavke v Jugoslaviji.
Pred seboj imam obsežen dokument z naslovom Politična ocena vzro-
kov prekinitve dela v TOZD – proizvodnja premoga v OZD Rudnika ligni-
ta Velenje. Stavka je izbruhnila 12. aprila 1973 ob 14.00 in je trajala do nas-
lednjega dne do 14.30. Vzroki, ki so do nje pripeljali, so segali vsaj v obdobje
1966/1967, ko je v Jugoslaviji vladala gospodarska recesija. To je še posebno
močno občutilo gospodarstvo, saj je potrošnja premoga močno upadla. V
rudniku Velenje so bili proizvodnjo prisiljeni drastično zmanjšati. Tedaj so
morali odpustiti 500 delovno najsposobnejših rudarjev, ki so se bili sposob-
ni prezaposliti. Osebni dohodki rudarjev so se zmanjšali za dobrih 40 od-
stotkov. Leta 1968 se je položaj na trgu normaliziral, a novih rudarjev niso
uspeli dobiti dovolj. Konstantno je primanjkovalo 100 do 200 delavcev, kar
je povzročalo proizvodne težave. Rudnik je istočasno ugotovil, da bi bilo
za njegovo poslovanje najboljše, če bi izkopani lignit na licu mesta upora-
bili v novi termoelektrarni Šoštanj, v katero je vložil večino svojih prostih
sredstev iz amortizacije. Zaradi tega niso bili sposobni vlagati v obnovo sa-
mega rudnika, niso pa bili niti sposobni najeti potrebnih kreditov. Zato je
uprava rudnika pritiskala, da bi premog iz Velenja lahko prodajali po viš-
ji ceni. Istočasno je v okolici začela rasti predelovalna industrija (Gorenje),
kjer so bili delovni pogoji lažji, plače pa le za dobrih 10 % nižje. Rudnik se
je posledično začel soočati s pomanjkanjem rudarjev, ki jih je nato iskal po
celi Jugoslaviji. Fluktuacija delovne sile je bila velika, v enem letu se je za-
menjala od tretjina do četrtine vse delovne sile (900 zaposlenih). Naložba
v termoelektrarno ob nizkih cenah energije ni vračala sredstev oziroma
je rudnik moral pokrivati še izgubo, prihodnost rudarstva pa je bila vse
bolj problematična. Delavstvo v rudniku je tako bilo prisiljeno delati več
za manjše dohodke, posebej problematična je bila uvedba sobotnega dela,
velika fluktuacija delavstva pa je povzročala tudi težave socialne narave,
predvsem stanovanjske. Na zborih aktivov, ki so se zbrali v okviru reše-
304
