Page 305 - Lazar, Irena, Aleksander Panjek in Jonatan Vinkler. Ur. 2020. Mikro in makro. Pristopi in prispevki k humanističnim vedam ob dvajsetletnici UP Fakultete za humanistične študije, 1. knjiga. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 305
v jugoslaviji ne poznamo stavk, imamo pa nek aj pr ekinitev dela ...
za Jugoslavijo med 1958 in 1969 je sicer 512), od tega tudi 5 takšnih, ki so se
zgodile v negospodarstvu. Logično je, da je bilo več kot tri četrtine stavk v
industriji in rudarstvu, a tudi med ostalimi gospodarskimi dejavnostmi ne
moremo najti dejavnosti, kjer se ne bi zgodila vsaj ena »prekinitev dela«. To
je povezano tudi z dejstvom, da je bil delež zaposlenih v teh dejavnostih vse
večji, padala pa sta deleža zaposlenih v težki industriji in rudarstvu, ki se
je po drugi strani znašlo v krizi zaradi zmanjšanih investicij vanj ter posle-
dično tehnične zastarelosti. Toda več kot 90 odstotkov teh stavk je imelo za
neposredni vzrok problem delitve in višine osebnih dohodkov ter tehnične
probleme produkcije, se pravi norme. Niso pa te stavke bile dolgotrajne ali
množične, v povprečju so zajele manj kot 100 delavcev in trajale približno 3
ure. Če vemo, da se stavke navadno začnejo v razvitejših okoljih, potem je
logično, da se je pojav »prekinitev dela« širil s severa proti jugu države, kjer
so stavke rudarjev na Kosovu pravzaprav označevale konec nekdanje sku-
pne države in imele politični značaj (Mohar 1986, 6). Stavke so, tako kot je
zapisano v uvodni pesmi, potekale večinoma v ožjih delovnih organizaci-
jah in se niso razširile izven proizvodnih površin, v kakšnih 10 % pa so to
navadno represivno preprečili. Sindikat je kot del družbenopolitičnega sis-
tema navadno ostal pasiven, stavke pa so večinoma zajele le proizvodne de-
lavce, ne pa višje pozicioniranih kadrov. Tudi odnos samoupravnih orga-
nov do stavke je bil lokalno omahljiv, podobno kot na politični ravni
4. Obdobje omejevanja konfliktov
Mnogo zanimivejše obdobje je pravzaprav v času, ko je jugoslovanski stan-
dard rasel, torej v sedemdesetih letih. V študiji o stavkah govorijo o »ob-
dobju omejevanja konfliktov«. V sedemdesetih letih je najprej z amandmaji
na ustavo in nato novo ustavo leta 1974 prišlo do najkompleksnejšega ure-
janja družbenopolitičnih odnosov na slovenskih tleh v zgodovini. V vseh
do potankosti opisanih načinih za urejanje delavskih zahtev, ki so bile za-
pisane v Zakonu o združenem delu, pa o stavki ni bilo zapisanega nič. S
tem je Jugoslavija dejansko kršila mednarodni pakt o ekonomskih, soci-
alnih in kulturnih pravicah, ki ga je ratificirala. V tem dokumentu je na-
mreč nedvomno zapisano, da morajo imeti delavci držav podpisnic »pra-
vico do stavke« v skladu z interno zakonodajo. Problem konfliktov je sicer
načeloma pokrivalo poglavje Zakona o združenem delu (členi 636 do 640)
z naslovom »Reševanje sporov, ki jih ni bilo mogoče rešiti po redni poti«.
»Večina stavk se pri nas pod imenom prekinitev dela, izsiljeni sestanek, ne-
zadovoljstvo delavcev ipd., tolerira po načelu: kar ni prepovedano, je dovo-
303
za Jugoslavijo med 1958 in 1969 je sicer 512), od tega tudi 5 takšnih, ki so se
zgodile v negospodarstvu. Logično je, da je bilo več kot tri četrtine stavk v
industriji in rudarstvu, a tudi med ostalimi gospodarskimi dejavnostmi ne
moremo najti dejavnosti, kjer se ne bi zgodila vsaj ena »prekinitev dela«. To
je povezano tudi z dejstvom, da je bil delež zaposlenih v teh dejavnostih vse
večji, padala pa sta deleža zaposlenih v težki industriji in rudarstvu, ki se
je po drugi strani znašlo v krizi zaradi zmanjšanih investicij vanj ter posle-
dično tehnične zastarelosti. Toda več kot 90 odstotkov teh stavk je imelo za
neposredni vzrok problem delitve in višine osebnih dohodkov ter tehnične
probleme produkcije, se pravi norme. Niso pa te stavke bile dolgotrajne ali
množične, v povprečju so zajele manj kot 100 delavcev in trajale približno 3
ure. Če vemo, da se stavke navadno začnejo v razvitejših okoljih, potem je
logično, da se je pojav »prekinitev dela« širil s severa proti jugu države, kjer
so stavke rudarjev na Kosovu pravzaprav označevale konec nekdanje sku-
pne države in imele politični značaj (Mohar 1986, 6). Stavke so, tako kot je
zapisano v uvodni pesmi, potekale večinoma v ožjih delovnih organizaci-
jah in se niso razširile izven proizvodnih površin, v kakšnih 10 % pa so to
navadno represivno preprečili. Sindikat je kot del družbenopolitičnega sis-
tema navadno ostal pasiven, stavke pa so večinoma zajele le proizvodne de-
lavce, ne pa višje pozicioniranih kadrov. Tudi odnos samoupravnih orga-
nov do stavke je bil lokalno omahljiv, podobno kot na politični ravni
4. Obdobje omejevanja konfliktov
Mnogo zanimivejše obdobje je pravzaprav v času, ko je jugoslovanski stan-
dard rasel, torej v sedemdesetih letih. V študiji o stavkah govorijo o »ob-
dobju omejevanja konfliktov«. V sedemdesetih letih je najprej z amandmaji
na ustavo in nato novo ustavo leta 1974 prišlo do najkompleksnejšega ure-
janja družbenopolitičnih odnosov na slovenskih tleh v zgodovini. V vseh
do potankosti opisanih načinih za urejanje delavskih zahtev, ki so bile za-
pisane v Zakonu o združenem delu, pa o stavki ni bilo zapisanega nič. S
tem je Jugoslavija dejansko kršila mednarodni pakt o ekonomskih, soci-
alnih in kulturnih pravicah, ki ga je ratificirala. V tem dokumentu je na-
mreč nedvomno zapisano, da morajo imeti delavci držav podpisnic »pra-
vico do stavke« v skladu z interno zakonodajo. Problem konfliktov je sicer
načeloma pokrivalo poglavje Zakona o združenem delu (členi 636 do 640)
z naslovom »Reševanje sporov, ki jih ni bilo mogoče rešiti po redni poti«.
»Večina stavk se pri nas pod imenom prekinitev dela, izsiljeni sestanek, ne-
zadovoljstvo delavcev ipd., tolerira po načelu: kar ni prepovedano, je dovo-
303
