Page 39 - Lazar, Irena, Aleksander Panjek in Jonatan Vinkler. Ur. 2020. Mikro in makro. Pristopi in prispevki k humanističnim vedam ob dvajsetletnici UP Fakultete za humanistične študije, 1. knjiga. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 39
migracije v slovenskem »zamejstvu« v italiji po drugi svetovni vojni
70. letih preselilo iz Švice v Čedad. Medtem so po beneškoslovenskih nasel-
binah v Evropi, v Severni in Južni Ameriki ter Avstraliji nastajala številna
nova društva. Društvo v Čedadu je vsa društva povezalo in se spremenilo
v krovno Zvezo slovenskih izseljencev iz Beneške Slovenije. Leta 1980 je de-
žela Furlanija-Julijska krajina Zvezo uvrstila med javno priznane organiza-
cije za zastopanje in vzdrževanje vezi z izseljenci iz te dežele. Od takrat se
organizacija imenuje Zveza slovenskih izseljencev iz Furlanije Julijske kra-
jine in nastopa kot organizacija slovenskih izseljencev celotnega manjšin-
skega prostora v Italiji (Clavora, Ruttar in Mattelig 1988).
Zveza je sicer še naprej ostala prvenstveno organizacija izseljencev iz
Videmske pokrajine, ki so se v priseljenskih deželah prepoznavali v speci-
fikah beneškoslovenskega geografskega in kulturnega prostora. Slovenski
izseljenci iz ostalega zamejskega območja so namreč izhajali iz drugačnih
zgodovinskih okoliščin in izkušenj. Pripadali so drugačnemu socialnemu
in kulturnemu identitetnemu okolju. To se odraža tudi v njihovem življe-
nju, udejstvovanju in identitetnih značilnostih v »novih domovinah«.
Tržaških Slovencev, ki so se izselili z avstralskim valom v petdesetih
letih, ni mogoče obravnavati v smislu samostojne ali narodno opredeljene
skupnosti. V Avstraliji so zaživeli predvsem kot tržaški priseljenci, ohra-
njali so vezi v tem etnično in jezikovno mešanem ter prepletenem družbe-
nem kontekstu, čeprav so gojili stike tudi s slovenskimi, točneje primorski-
mi priseljenci in njihovimi društvi. S temi so imeli zaradi predvojne in tudi
povojne pripadnosti skupnemu ozemlju (Julijski krajini) kulturne in vsa-
kodnevne življenjske afinitete. Niso pa se povezali in organizirali na podla-
gi »slovenskih korenin«. Mnogi so bili vključeni in se aktivno udejstvova-
li v okviru tržaških skupnosti in njihovega društvenega življenja, v okviru
katerega pa so ostali navzven narodno nerazpoznavni. Ta položaj je bil sad
okoliščin, potreb, izbir in v veliki meri tudi družbenih, kulturnih ter poli-
tičnih procesov znotraj tržaških priseljenskih skupnosti v Avstraliji in nji-
hovih odnosov z izvornim mestom (Kalc 2001).
V tržaških naselbinah v Avstraliji so se v malem reproducirale tržaške
situacije. Zaživele so etnično in jezikovno mešane skupnosti, v katerih pa
je kot sporazumevalni jezik prevladalo tržaško italijansko narečje, ki je bilo
tudi materin jezik večinskega dela priseljencev. Mešan je bil tudi čut kul-
turne oziroma etnične pripadnosti, ki se je v času spreminjal in ki ga ni mo-
goče opredeljevati na podlagi shematične narodne delitve. Za mnoge trža-
ške izseljence je bila prej kot narodna značilna lokalna, razredna, delavska
in idejna – indipendentistična identifikacija, čeprav ni manjkalo ne itali-
37
70. letih preselilo iz Švice v Čedad. Medtem so po beneškoslovenskih nasel-
binah v Evropi, v Severni in Južni Ameriki ter Avstraliji nastajala številna
nova društva. Društvo v Čedadu je vsa društva povezalo in se spremenilo
v krovno Zvezo slovenskih izseljencev iz Beneške Slovenije. Leta 1980 je de-
žela Furlanija-Julijska krajina Zvezo uvrstila med javno priznane organiza-
cije za zastopanje in vzdrževanje vezi z izseljenci iz te dežele. Od takrat se
organizacija imenuje Zveza slovenskih izseljencev iz Furlanije Julijske kra-
jine in nastopa kot organizacija slovenskih izseljencev celotnega manjšin-
skega prostora v Italiji (Clavora, Ruttar in Mattelig 1988).
Zveza je sicer še naprej ostala prvenstveno organizacija izseljencev iz
Videmske pokrajine, ki so se v priseljenskih deželah prepoznavali v speci-
fikah beneškoslovenskega geografskega in kulturnega prostora. Slovenski
izseljenci iz ostalega zamejskega območja so namreč izhajali iz drugačnih
zgodovinskih okoliščin in izkušenj. Pripadali so drugačnemu socialnemu
in kulturnemu identitetnemu okolju. To se odraža tudi v njihovem življe-
nju, udejstvovanju in identitetnih značilnostih v »novih domovinah«.
Tržaških Slovencev, ki so se izselili z avstralskim valom v petdesetih
letih, ni mogoče obravnavati v smislu samostojne ali narodno opredeljene
skupnosti. V Avstraliji so zaživeli predvsem kot tržaški priseljenci, ohra-
njali so vezi v tem etnično in jezikovno mešanem ter prepletenem družbe-
nem kontekstu, čeprav so gojili stike tudi s slovenskimi, točneje primorski-
mi priseljenci in njihovimi društvi. S temi so imeli zaradi predvojne in tudi
povojne pripadnosti skupnemu ozemlju (Julijski krajini) kulturne in vsa-
kodnevne življenjske afinitete. Niso pa se povezali in organizirali na podla-
gi »slovenskih korenin«. Mnogi so bili vključeni in se aktivno udejstvova-
li v okviru tržaških skupnosti in njihovega društvenega življenja, v okviru
katerega pa so ostali navzven narodno nerazpoznavni. Ta položaj je bil sad
okoliščin, potreb, izbir in v veliki meri tudi družbenih, kulturnih ter poli-
tičnih procesov znotraj tržaških priseljenskih skupnosti v Avstraliji in nji-
hovih odnosov z izvornim mestom (Kalc 2001).
V tržaških naselbinah v Avstraliji so se v malem reproducirale tržaške
situacije. Zaživele so etnično in jezikovno mešane skupnosti, v katerih pa
je kot sporazumevalni jezik prevladalo tržaško italijansko narečje, ki je bilo
tudi materin jezik večinskega dela priseljencev. Mešan je bil tudi čut kul-
turne oziroma etnične pripadnosti, ki se je v času spreminjal in ki ga ni mo-
goče opredeljevati na podlagi shematične narodne delitve. Za mnoge trža-
ške izseljence je bila prej kot narodna značilna lokalna, razredna, delavska
in idejna – indipendentistična identifikacija, čeprav ni manjkalo ne itali-
37
